»Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja porodnica«

Komentar tedna | 31.01.2020, 19:40 dr. Andreja Eržen Firšt

Na prvo adventno nedeljo, 1. decembra lani, je papež Frančišek v Votlini jaslic v Grecciu, mestecu blizu Assisija, podpisal apostolsko pismo Admirabile signum o pomenu in vrednosti jaslic. Kot je zapisal papež Frančišek, je želel s tem pismom poudariti pomen bogate tradicije postavljanja jaslic, kajti jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče iz strani Svetega pisma.

To dejanje papeža Frančiška nas je vse, ki se tako ali drugače, strokovno, ljubiteljsko ali zbirateljsko ukvarjamo z jaslicami, navdalo z velikim ponosom in veseljem. V takšni meri, da so se v predsedstvu Mednarodnega združenja jasličarjev odločili, da papežu Frančišku podelijo posebno priznanje in zahvalo.
A pojdimo nazaj k izvoru jaslic, kot je zapisal papež Frančišek, v votlino Greccio, kjer je na božični večer leta 1223 sveti Frančišek Asiški postavil prve jaslice. A v tistih jaslicah ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči. Prvi življenjepisec sv. Frančiška, Tomaž Čelanski, omenja, da se je v tisti noči preprostemu in ganljivemu prizoru pridružilo še čudovito videnje: eden od navzočih je videl, kako v jaslicah leži Dete Jezus sam. Od tistih božičnih jaslic leta 1223 »se je vsak vrnil domov poln neizrekljivega veselja.«

»Danes je ta kraj posvečen. Nad jaslimi so zgradili oltar in cerkev posvetili sv. Frančišku, da bi na istem mestu, kjer so nekoč živali jedle seno, sedaj ljudje jedli hrano za dušo in posvečenje telesa našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Še zapiše Tomaž Čelanski.
In tako se danes na mestu prvih jaslic nahaja kamniti oltar, pod katerega je položeno Dete Jezus. Ko vstopimo v votlino jaslic, nam pozornost pritegne freska Giottove šole iz 14. stoletja, ki na eni strani prikazuje rojstvo Jezusa Kristusa v Betlehemu, na drugi strani pa jaslice iz Greccia. Reprodukcijo te freske smo umestili tudi v zadnji prostor Muzeja jaslic Brezje.

In zakaj se želim ustaviti pri tej freski? Njena simbolika, pomenska dopolnjenost in čudovita pričevalnost kažejo ne samo na pomen učlovečenja Božjega Sina, ampak tudi na vlogo Njegove Nebeške Matere Marije. Marijina drža je popolnoma materinska, ko hrani, doji in skrbi za svojega otroka. Avtor freske je hotel jasno pokazati, da je Jezus pravi Bog in pravi človek, a kljub temu potrebuje hrano, varstvo in zaščito. Motiv Marije kot doječe Matere je za marsikaterega opazovalca freske težko razumljiv in predvsem presenetljiv. To lahko zatrdim iz lastne izkušnje ob reakcijah obiskovalcev Muzeja jaslic. A podoba doječe Marije z razgaljeno dojko je znana že iz koptske umetnosti in slikarij v katakombah.

Vloga Marije kot naše priprošnjice je osnovana prav na njeni človeški naravi, saj se vloga Božje Matere in dojilje ne razlikuje od vloge drugih človeških mater. Spomnimo se na evangelista Luko, ki velja za najbolj zanesljiv vir o Marijinem življenju in za katerega so verjeli, da je Božjo Mater celo portretiral. Med drugim je zapisal: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile.« (Lk 11,27).

V času trpljenj, ki so ga ljudem prinašale vojne vseh vrst, bolezni, vpadov tujih ljudstev, je podoba Marije kot človekove zaščitnice postala vedno bolj priljubljena. K temu je prispevala molitev, prvič zapisana že na nekem vzhodnjaškem papirusu iz 3. stoletja, ki jo je dal v latinščino prevesti Karel Veliki: »Pod tvoje varstvo se bomo zatekli, sveta Mati Božja ...« S podobnimi besedami se začenja tudi znana molitev svetega Bernarda »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja porodnica«, ki so jo cistercijani razširili po vsej Evropi in je potolažila vsakega prestrašenega vernika.
Kako naj torej Kristus zavrne prošnje Matere, ki ga je hranila? V časih trpljenja so se ljudje včasih in se še vedno obračamo k Božji Materi Mariji in jo prosimo pomoči in priprošnje pri Njenem Sinu. Kot sočutna Mati nam daje upanje v boljše tostransko življenje in dosego večnega življenja; kajti Ona razume naše bolečine in težave, Ona, ki je svojega Sina videla trpeti in umreti na križu. Njej, ki pozna naše križe, priporočajmo sebe, naše drage in tudi našo domovino.

V nedeljo bomo obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju ali svečnico, ki je prav tako Marijin praznik. Prvotno ime praznika je bilo namreč Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija; Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Tudi o tem dogodku zapis najdemo pri evangelistu Luki.
Na praznik luči bomo po naših cerkvah in domovih pospravili jaslice, a v srcih ohranili toplino, ljubezen, veselje in svetlobo, ki nam jo prinaša Sveta Družina. Tega nam nihče ne more vzeti.

In naj zaključim z besedami, ki so jih ob razrednih jaslicah zapisali dijaki prvega letnika Gimnazije Želimlje: »Prava vrednost človeka se izkaže v tem, da zna ceniti vsak droben trenutek, vsako malenkost in bežen nasmeh. Da prideš do tega spoznanja pa moraš včasih tudi prisluhniti in pogledati luč pod mikroskopom, ker je namreč bistvo našim očem nevidno.« Naj nam praznik Luči prinese obilo svetlobe.