Bomo gradili prihodnost ali nas čaka diktat samooklicanih?

Kmetijstvo 28. 01. 2020, 15:47 Robert Božič

Prepričan sem, da že vse od začetka Zelenega tedna, davnega leta 1926, v Nemčiji ne beležijo take napetosti med kmeti in samooklicano naravovarstveno srenjo, ki s podporo medijev zelo uspešno nagovarja laično javnost in diktira politiko. Prav pred in med letošnjim sejmom se je namreč pokazalo, kako velik prepad se širi med obema svetovoma, kako izključujoče do dialoga s kmeti so z zapiranjem vrat »zelene« nevladne organizacije, ki jim je z zajetno medijsko in politično podporo uspelo prevzeti odločitveno pobudo. A ni jih malo, ki svarijo, da se pijanost uspeha lahko kmalu sprevrže v hud glavobol lačnih množic.

Letošnji, že 85. Zeleni teden, je sicer za povprečnega obiskovalca, ki je za dnevno karto odštel 15 EUR mineval v blišču in razkošju. Že dolga leta na sejmu sicer posebej odmeva gastronomska ponudba, s katero na tak ali drugačen način poskušajo sodelujoče države z vsega sveta opozoriti na svojo turistično ponudbo in v goste zvabiti čimveč užitka željnih premožnih turistov. Letos so na sejmu svojo ponudbo predstavljali razstavljalci iz 61 držav, tudi iz Slovenije, sosednja Hrvaška pa naj bi, po neuradnih podatkih seveda, za osrednjo pozornost države partnerice, odštela precej zvrhan milijon evrov.

Vse to kaže, kako velik odziv ima sicer dokaj razvlečeno desetdnevno sejemsko dogajanje v Berlinu in kako dobro premišljena mora biti turistična predstavitev posamezne destinacije, da na nek način izstopa in pusti sled v množici obiskovalcev. Sejemsko dogajanje je seveda tudi strokovno obarvano, še bolj pa ga izkoristijo politiki in nevladne organizacije.

Demonstracije naravovarstvenikov tako že nekaj let zapored zaznamujejo začetek sejma in ti iz leta v leto od oblasti zahtevajo do okolja, žuželk, ptic in živali prijazno kmetijstvo. Letos so bili še posebej glasni, kar je razumljivo, saj smo v letu, ko se oblikujejo ukrepi novega obdobja kmetijske politike, ki bodo, če bodo ustrezno naravnani, prinesli prav tem organizacijam mnoge finančne koristi. Nevladniki so letos storili še korak naprej in zahtevali, da poslej kmetijske subvencije dobijo samo še ekološki kmetje.

Po desetletjih političnega in tudi finančnega spodbujanja nemških kmetov, da povečajo pridelavo in produktivnost in postanejo svetovna velesila na področju ponudbe hrane, je torej zavel nov veter. Zdaj je moderno zahtevati dobrobit živali, varovanje ptic in žuželk, omejevati uporabo gnojil in škropiv in zahtevati takojšnjo preusmeritev v ekološko pridelavo.

Nemški kmetje, ki so pod pritiskom politike v minulih letih vlagali v razvoj, v intenziviranje pridelave in se za vse to s krediti zadolževali, so se tako čez noč znašli stisnjeni ob zid. Znižati morajo intenzivnost, zmanjšati morajo črede, nihče pa ne pove, kako naj v takih pogojih odplačajo kredite in preživijo svoje družine.

In kar je za nemški prostor pravzaprav groteskno, družbi, ki od njih zahteva izpolnjevanje vedno strožjih zahtev dobrobiti živali in varstva okolja, je malo mar, kako bodo preživeli. Še več, celo nemška kmetijska ministrica je ob odprtju letošnjega sejma ponavljala, da potrošniki pač pričakujejo vse bolj kakovostno hrano, zanjo pa niso pripravljeni odšteti več, kot doslej.

Letos so demonstracije že prvi dan sejma pripravili tudi kmetje, ki so v Berlinu, kot tudi v številnih drugih nemških mestih s traktorji pripravili t.i. Demo shode, na katerih so politiko in družbo opozarjali na stranpoti nove politike.

Posebej so izpostavili, da želijo, da so aktivno vključeni v pripravo zakonskih sprememb in od družbe pričakujejo, da jim ne jemlje besede, jim ne zapira vrat in jih ne zmerja z kriminalci. A se zdi, da jih družba ne sliši, saj so njihovim predstavnikom tudi na diskusijah, ki so o novi kmetijski politiki potekale v naslednjih sejemskih dneh pogosto zapirali vrata.

Nemška kmetijska ministrica, ki je nedvomno tudi sama zelo kriva za stanje, v katerem se je znašlo nemško kmetijstvo, je na odprtju sejma obe strani sicer pozvala, naj začneta dialog in za marec napovedala začetek srečanj po posameznih deželah, ki bi ta dialog tudi spodbudila.A zdi se, da bo potrebno precej truda, da bo tudi širši nemški družbi postalo jasno, da kakovostna hrana stane in da izsiljevanje kmetov z vse strožjimi standardi in hkrati nizko ceno, pomeni najprej njihov propad, potem pa lačne množice.

Vse to, predvsem pa družbeno nerazumevanje srčike problema diktata ene strani nad drugo, pa se bo še kako odrazilo tudi pri nas. Bojim se le, da bo pri nas histerija veliko večja in možnost dialoga skoraj nična. Aktualno dogajanje na področju dogovarjanja o uravnavanju populacij zveri jasno kaže na ta zaskrbljujoč trend.