Matjaž Merljak
Marko Zupan
Marjana Debevec
Križ (foto: Unsplash)
Križ | (foto: Unsplash)

Savel, Savel, zakaj me preganjaš?

24.01.2020, 14:41

Na jutrišnjo soboto, ko bo natančno mesec dni po Božiču, se bomo kristjani spominjali dramatičnega dogodka nekje pred Damaskom v tridesetih letih prvega stoletja. Razjarjen jezdec hiti v Damask na lov privržencev Jezusovega nauka. Žene ga sovraštvo in napuh. V svoji gonji je neustavljiv, učinkovit in odločen. A zgodi se usoden padec in iz neba zarežejo besede v sredo njegovega srca: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« (Apd 9,5). Zgodil se je preobrat v njegovem življenju. Savel postane Pavel, farizej apostol, preganjalec zaščitnik.

Doživetje sv. Pavla, njegov usodni padec s konja, nas vedno znova napolnjuje z upanjem, da Bog ne pozablja na svoje ljudstvo, kot tudi ne na posameznika, pa četudi je ta še tako zatrt in neomajen v svojem nasprotovanju Božji milosti. Bog z enim posegom spremeni usodo posameznika in preko njega celotne zgodovine ...

Te resnice ne smemo pozabiti tudi danes, v skupnosti bratov in sester po veri, v deželi pod Triglavom - v naši Cerkvi v Sloveniji torej. Kaj hitro se lahko namreč ujamemo v skušnjavi črnogledosti in obupa, ko nas ne napada le razjarjen Savel, zunanji preganjalec, ampak, ko nas načenja tudi notranja neenotnost in obtoževanja. Na eni strani nam statistika ne prizanaša in je neusmiljena: število vernikov upada, povprečna starost duhovnikov se viša, premalo je novih duhovnih poklicev, veliko duhovnikov je osamljenih, izčrpanih, brezbrižnost med verniki raste ... A na drugi strani še bolj boli in rani notranja neenotnost, needinost in nezmožnost pogovora. Da, ta notranja nerazumevanja so hujša in usodnejša od zunanjih napadov in preganjanj, ker je občestevnost za Cerkev nujna. Ne smemo pozabiti, da se Pavlova pot spreobrnitve ni končala v trenutku njegovega neposrednega srečanja z Jezusom. Ne, osebno srečanje z Jezusom je bil šele začetek. Njegovo spreobrnjenje je v polnosti zaživelo in se uresničilo šele v občestvu Cerkve. Tam, na živahni ulici v Damasku, ki se imenuje Ravna, tam je Pavel bil sprejet v občestvo Cerkve in njegovo poslanstvo se je pričelo. Šele takrat je spregledal. Edinost med nami, ki pripadamo isti skupnosti, kot je bila tista iz Judove hiše v Damasku, ki je sprejela Pavla, je torej nujno, da zaživi med nami. Samo to občestvo je garant, da tudi naš apostolat zaživi in se v polnosti uresniči, saj kot pravi Pavel: »Naj oznanjam jaz ali drugi – to je naše oznanilo in to je vera, ki ste jo prejeli.« (prim 1 Kor 15,11). Zato je jutrišnji spomin na apostola Pavla tudi priložnost za nas, da sestopimo iz svojega konja in svoje besede, dejanja in vsakodnevne napore presejemo in preverimo znotraj občestva Cerkve.

Le takšni, notranje edini bomo lahko slovenski katoličani tudi pravi ekumenski delavci, k čemur nas še posebej spodbuja teden edinosti, znotraj katerega smo. Osrednja tema letošnjega tedna edinosti je gostoljubje. In kot so zapisali v letošnjem je gostoljubje »nujna potrebna krepost, je izraz ljubezni med krščanskimi Cerkvami in nas kliče k medsebojni naklonjenosti in velikodušnosti1 ...« Needinost med nami in ostalimi kristjani nam torej onemogoča gostoljubje, sprejete bližnjega, toliko bolj še tistega, v katerega dvomimo. Samo besede torej niso dovolj. Ključ do edinosti je edinole ljubezen. Apostol Pavel nam je vzor te odločnosti. Dobro bi bilo, da bi slovenski katoličani zbrali pogum in ga pri tem posnemali. Da bi manj govorili in več naredil ...

Needinost in neenotnost pa ne razjeda le nas kristjanov, ampak tudi slovenski narod. Kako je to res povedo in pokažejo tisti, ki so bodisi žrtve te razdvojenosti ali pa tisti, ki si iskreno prizadevajo k odpuščanju in preseganju. Pred kratkim sem čisto po naključju našel več kot deset let stari tekst pokojnega duhovnika, ki je bil tudi sam žrtev bratomorne vojne, povojnega šikaniranja in preganjanja. Danes. Leta po njegovi smrti, te besede razumem in dojemam drugače. Med drugim je zapisal: »Moj Oče je vsemogočen, zmore vse. Osvobaja me strahov iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, obljubil mi je večno srečno življenje brez bolezni in stisk, trpljenja in smrti. Razodel mi je, da je njegov Oče tudi moj oče, da je njegova Mati tudi moja Mati. Iz nebes deli milost in moč, da po Njegovi zmagi tudi mi zmoremo drug drugemu odpuščati in drug drugega ljubiti, kakor je tudi on nas ljubil. Svet je sedaj drugačen.

Da, na tisti živahni ulici v Damasku, ki se imenuje Ravna, so se zgodile velike stvari. Svet je postajal drugačen. Dovolimo, da se te velike zgodbe zgodijo tudi po naših občestvih in skupnostih.

 

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Nov virus je v marsičem še neznanka, pa vseeno ne stojmo križem rok. Lahko se preventivno okrepimo.  (photo: zazdravje.net) Nov virus je v marsičem še neznanka, pa vseeno ne stojmo križem rok. Lahko se preventivno okrepimo.  (photo: zazdravje.net)

Priporočila za krepkejši imunski sistem

Virus ni obsodba, je le izpitno vprašanje za naš imunski sistem. V Svetovalnici smo se o preventivi pred virusnimi obolenji pogovarjali s Sanjo Lončar, vodjo Informacijskega središča ...

Prazen trg sv. Petra v Vatikanu (photo: Printscreen) Prazen trg sv. Petra v Vatikanu (photo: Printscreen)

Vatikan in koronavirus: Kako bo za veliko noč?

Pandemija koronavirusa močno kroji versko življenje po vsem svetu. O tem smo se v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve pogovarjali z duhovnikom Sebastijanom Valentanom, ki je na doktorskem študiju ...

O avtorju