Praznovanje 30. obletnice osamosvojitve

Slovenija | 10.01.2020, 14:45 dr. Janez Juhant

Vstopamo v trideseto leto odločitve za samostojno Slovenijo. Medtem ko si eni pripisujejo zasluge za samostojno državo, se drugi jezijo, češ da se nam je izjalovila in ne prinaša sadov, ki smo jih pričakovali. Mnogi se zanjo sploh ne brigajo, ne hodijo na volitve in razočarani čakajo spremembe. Želi bomo mi to, kar bomo sami pridelali, je zapisal Krek. Vsak lahko torej po svojih sposobnostih, močeh in družbenih vlogah, vsi pa v medsebojnem povezovanju skupaj naredimo več za to, da bo država postajala bolj naša, da bomo v njej bolje sodelovali ter krepili zavest vzajemnosti, solidarnosti in vključenosti.

A kako najti in spodbuditi prvotno, vztrajno in zavzeto navdušenje, ki ob plebiscitu ni poznalo nevarnosti tveganj in žrtev? Mrzla plebiscitna noč je Slovence kljub razlikam povezala v zavest enotnosti in nas ogrela za medsebojno sodelovanje. Dosanjali smo upe prednikov in povezali njihovo trpljenje žrtev v zreli snop slovenske države. Pričakovanje rojstva države je vzvalovalo Slovenijo, zdomstvo in zamejstvo. Samostojna država je dediščina številnih, ki so zanjo žrtvovali tudi življenja. Ehrlich je s sodelavci na pariški konferenci z diplomatsko spretnostjo nasproti pohlepu sosedov branil pravice malega slovenskega naroda. V vojni in revoluciji je odločno, javno in odmevno protestiral proti nasilju in terorju in bil zato likvidiran.

Njegova ideja neminljive Slovenije je živela v zdomstvu in DEMOS s Pučnikom jo je posvojil ter v milostnem trenutku uresničil v povezanost celega naroda. Nobeno trpljenje slovenskih mučenikov ni zaman in noben očenaš ni bil izmoljen zastonj. Borut Pahor nam je na dan samostojnosti obudil te sanje, da bi pristopili k preseganju delitev. Jožef Tanko je spodbudil k uresničevanju pravne države in demokracije, predstavniki Cerkve k sodelovanju in spravi. Zdi se, da so ovira, da bi to dosegli, tisti, ki sanjajo o minulih privilegij, ki jim polzijo iz rok.

Dobili smo odmevno knjigo Jožeta Možine Slovenski razkol, ki dokumentirano niza politično dognanje v okupirani Sloveniji. Poglablja, pojasnjuje in dopolnjuje zgodovinska dejstva, ki jih je Nova slovenska zaveza zapisala pod naslovom »Kako se je začelo«. Vrača k izvornemu, k pristnemu, da bi se očistili predsodkov, zavajanj, neprisebnosti, zlonamernosti in potvarjanj, ki so se nabrali v osebni in narodni zgodovini. Zgodovinarju in novinarju Možini je bilo dano rasti v kleni družini v samostojno in pokončno osebnost, zato je ob študiju in pričevanju številnih, ki so doživljali, »kako se je začelo«, sestavljal mozaik revolucionarnega prijema, ki je objel naš narod. Knjigo bogati prisebna, kritična in objektivna pripoved travmatične zgodbe Slovencev, porinjenih v teror okupatorja in domačih revolucionarjev. Zgodovinskim dejstvom, ki so jih nizali že drugi, dodaja nova gradiva narodove kalvarije in bogato pričevalsko podporo oseb. Vse to je težko izpodbijati, če je v bralcu vsaj malo treznosti, kritičnosti, človeškosti in odprtega demokratičnega duha. Njeno nujnost potrjuje tudi razprodanost izdaje.

Seveda pa razmerja, ki jih knjiga niza, niso le preteklost, pač pa imajo tudi vodila in smernice za uveljavljanje demokratične samostojne sedanjosti. Brez zahtevnega, mukotrpnega očiščenja zgodovinskega spomina in travm ni polne demokracije. Zato je treba knjigo brati, o njej razpravljati ne le v družinah, pač pa tudi na forumu, kot bi rekel pokojni Justin Stanovnik, torej v javnosti; je torej izziv za stroko in za celotno družbo. Tudi v Cerkvi se bomo morali ob soočenju z takrat zavzetimi in narodoljubnimi delavci in žrtvami kot Rožman, Ehrlich, Peršuh, Kikelj, Župec in neštevilni drugi, bolj zavzeto in dogovorno spraševati o naši današnji pristni krščanski izvornosti, za katero so oni umrli, da bi tudi danes z vero, zavzetostjo in pogumom uresničevati krščansko etično držo, ki je podlaga za delovanje demokratične države.