Škof Rožman rešil toliko Judov kot pravičnik med narodi Schindler

Slovenija 18. 11. 2019, 13:38

V dvorani Katoliškega inštituta je ob 60-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana potekal spominski zbor. Na njem so zgodovinarji predstavili različne pomembne vidike v življenju škofa Rožmana.

P. dr. Metod Benedik je škofa Rožmana predstavil kot profesorja prava. »Ni mogoče ločiti politike od religioznih, moralnih in cerkveno pravnih vprašanj, kakor se življenje človekovo ne dá razkosati v povsem ločene kroge, pravi Rožman in nadaljuje, da kulturna država ne more zanikati religioznosti in s tem tudi verskih skupnosti na svojem področju. Zato ima nujno neko svojo cerkveno politiko, kar pa je povezano s potrebnostjo, da ima tudi Cerkev besedo v izvestnih političnih zadeva,« je besed škofa Rožmana povzel p. Metod Benedik in sklenil: »O Gregoriju Rožmanu bi smeli reči, da je bil izobražen jurist, ki pa je bil po duši in predvsem svoji dejavnosti izrazit pastoralist.«

Na spominskem zboru je nato spregovorila ena od avtoric knjige „Med sodbo sodišča in sodbo vesti: dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju“, dr. Tamara Griesser Pečar. Dejala je, da je bila redko katera oseba v slovenski zgodovini deležna tolikih podtikanj, laži in neresnic kot škof Gregorij Rožman: »Sodišče se z dokazovanjem sploh ni ukvarjalo, sojenje je bilo absolutno politično motivirano. V primeru Rožman ni prišlo zgolj do kršitev kazenskega postopka, sodba je bila tudi vsebinsko sporna. Delno so Rožmanu očitali celo popolnoma zakonite stvari tako naprimer, da je nastavil v vojaških učilnicah domobrancev vojne kurate, kar je bilo po svetu nekaj povsem normalnega in običajnega.«

Od 1300 do 1500 rešenih Judov potrjuje veličino škofa Gregorija Rožmana, pa je na spominskem zboru dejal zgodovinar dr. Renato Podbersič: »Po mojih ocenah se število tistih, govorimo o judovskem prebivalstvu, ki so preživeli po njegovi zaslugi giblje med 1300 in 1500, to je približno toliko, ko jih je rešil znameniti pravičnik med narodi Oskar Schindler, on je pravičnik med narodi, škof Rožman ni, ali pa še ni.«

Dr. Helena Jaklitsch je spominskemu zboru spregovorila o nenehnem sistemskem boju proti škofu Gregoriju Rožmanu: »S škofom dr. Rožmanom morda nismo dobili največjega politika, pa to tudi ni bila njegova naloga. S škofom dr. Rožmanom morda nismo dobili največjega filozofskega misleca vseh časov, tudi to ni bilo njegovo poslanstvo. S škofom dr. Rožmanom smo dobili človeka z velikim srcem, ki se neutrudno razdajalo vsem pomoči potrebnim in je ostalo zvesto svojemu škofovskemu poslanstvu ter domovini. V tem je in mora biti naša neizmerna hvaležnost. Da je tako smo dokazali tudi leta 2013, ko smo ga v nabito polni stolnici pospremili k njegovemu zadnjemu počitku. Danes lahko še dodamo, s škofom dr. Gregorijem Rožmanom smo Slovenci dobili velikega pastirja.«

Spominskega zbora se je udeležilo več kot 150 ljudi, med katerimi so bili številni duhovniki, tudi iz Koroške ter ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar in nadškof Stanislav Zore. Ta je nato vodil slovesno somaševanje v ljubljanski stolnici. Dejal je, da ko so se proti Gregoriju Rožmanu dvigali valovi klevet, obtožb in sovraštva, je ostajal pastir, ki ga najbolj skrbi njegovo ljudstvo in njegov narod. »Ob koncu vojne mu je bil naložen nov križ – križ izgnanstva. Sam sem slišal njegovega takratnega šoferja, kako je pripovedoval, da se je Rožman s Koroške hotel vrniti v Ljubljano, vendar mu tega niso hoteli omogočiti. Prepričani so bili, da bi ga umorili, če bi se vrnil domov. V izgnanstvu je papežu Piju XII. ponudil odstop. Papež pa ponujenega odstopa ni sprejel, pač pa mu je zaupal skrb za slovenske izseljence in begunce. Tudi ta papeževa odločitev nam govori, da je bil prepričan v njegovo nedolžnost, čeprav ga je sodnik, ki se ni menil za ljudi in se ni bal Boga, v odsotnosti obsodil na osemnajst let zapora, izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja.« Nadškof Zore je pridigo sklenil z besedami, da je škof Gregorij Rožman pogumno in zvesto nosil težo križa.