Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Alen SalihovićAlen Salihović
50. Pevsko glasbeni večer (foto: Mati Godec in Barbara Kržišnik)
50. Pevsko glasbeni večer | (foto: Mati Godec in Barbara Kržišnik)

Slovenska pesem dvakrat govori

| 15.11.2019, 17:51 Matjaž Merljak

Leta 1969 so si Slovenci v Argentini postavili cilj, da bi skozi en večer združili vso mladino s pomočjo muzike in v ta namen organizirali prvi Pevsko glasbeni večer. Letos je bil na vrsti že petdeseti po vrsti.

Prireditev sta pripravili krovni mladinski organizaciji: SDO - Slovenska dekliška organizacija in SFZ - Slovenska fantovska zveza. Predsednici Gabriela Oblak je slovenski veleposlanik izoročil priznanje. V nadaljevanju objavljamo zapis, ki sta ga pripravila Matjaž Rožanec in Toni Podržaj. Posnetek je na voljo tu.

Sledi še poročilo o pesmi oz. posebnem projektu Samo milijon in o skupini Audio Pristava. Zapisi so povzeti po tedniku Slovence v Argentini, Svobodna Slovenija.


,,Kdor se je minulo soboto, ob 20. uri udeležil pevsko-glasbenega festivala, ki sta ga priredila SDO in SFZ v Slovenski hiši v Buenos Airesu, mu ni bilo žal, že zato ne, ker je z veseljem ugotovil, da naša mladina letos tako živahno kulturno in družabno deluje, kakor malokdaj doslej.“

Tako je poročevalec zapisal leta 1968 o prvem pevsko glasbenem festivalu, zdaj že več let poimenovan kot pevsko glasbeni večer. Vesela ugotovitev pa po tolikih letih velja za jubilejno obletnico, ki je sad vztrajnega delovanja slovenske mladine. Na isti način bi lahko zatrdili, da kdor se je soboto, 19. oktobra, udeležil 50. Pevsko glasbenega večera, se je že pri vhodu začudil ko je videl, koliko dela je bilo vloženega v pripravo zunanjih prostorov Slovenske hiše in dvorane dr. Gregorija Rožmana. Pred začetkom so si obiskovalci lahko ogledali stare programe, slike in posnetke prejšnjih PGV, in tako dobili zanimiv pregled skozi čas. Zelo zanimivo je bilo obujanje spominov na pretekle PGV… Koliko skupin, zborov in solistov, ki so na v raznih oblikah sodelovali skozi čas in tako dosegli, da je na odru umetnost oživela.

V dvorani se je publika posedla ob lepo pripravljenih okroglih mizah.

Nastopajoči na več odrih
Nastopajoči na več odrih © Mati Godec in Barbara Kržišnik

Nekaj minut po 20. uri so na filmskih platnih sedanji in bivši mladi slovenski glasbeniki iz raznih koncev Argentine in sveta, ki so kdaj nastopili na PGV, napovedali začetek zlatega PGV! To so storili z veselim in duhovitim štetjem, od 1 do 50 - s tem je bil večer uradno odprt.

Predsednica SDO - SFZ Gabriela Oblak je pozdravila navzoče. Sledil je pozdrav podpredsednika društva Zedinjena Slovenija Andreja Goloba in veleposlanika Republike Slovenije v Argentini g. Alaina Briana Berganta, ki sta mladim čestitala za nepretrgano organizacijo festivala skozi leta.

Po pozdravih je pa prišla na vrsto glasba!

Tako kot pri prvih PGV, je zborovsko petje tudi letos imelo svoje zastopnike. Mešani pevski zbor San Justo se je predstavil z “El señor Juan Sebastián” (M.E. Walsh) -zborovska v baročnem stilu ki opisuje življenje Johanna Sebastiana Bacha- in z Galičevim valčkom “Tebi, Slovenija”.

Pri pesmi “Quién se ha tomado todo el vino” (La Mona Jiménez) je zbor v tipičnem ritmu cordobskega cuarteta z različnimi dinamikami zelo doživeto izrazil nostalgijo in zaskrbljenost, ko na mizi zmanjka vina.

Skozi leta je klavir na oder privabljal mlade pianiste in pianistke. Letos se je na PGV prvič predstavila Ariana Žigart in dokazala, da ima pravi talent za klavir. Valse Romantique avtorja C. Debussy je zaigrala z ekspresivnostjo in zelo dobro obvladanimi arpeggii. Nato je na oder povabila svojo učenko Majo Filipič, ki je prvič nastopila pred publiko. Skupaj sta zaigrali Sonatine Op. 54 No.3 (A. Diabelli). Mlado Majo bomo v prihodnjih letih gotovo še kdaj poslušali, saj se vidi, da ima veselje do klavirja.

Nastopili so mladih vseh generacij
Nastopili so mladih vseh generacij © Mati Godec in Barbara Kržišnik

Ariana je zaključila svoj nastop s tangom Verano Porteño (Astor Piazzolla). Navzoči smo lahko dojeli energijo in melanholijo, tako značilni za avtorja. Publika je odgovorila z močnim aplavzom.

Letos je zbor Slomškovega doma Ex Corde pripravil repertoar v treh jezikih. Najprej smo poslušali priredbo Changa Faríasa Gómeza skladbe El Pintao, gato ki so ga spisali bratje Díaz skupaj s priznanim Argentinskim folklornim pianistom in skladateljem Adolfom Ábalosom. Argentinska folklora je sama na sebi zelo zanimiva, vokalna izvedba folklornih skladb brez instrumentalne spremljave pa je celo poglavje zase. Zbor je zelo dobro izpolnil tudi ritmične izzive, ki so normalno prepuščeni drugim glasbilom. Sledila je priredba Ivana Vombergarja Klemenove Slovenija brez mej, pri kateri so zborovsko petje spremljali Tomi Lenarčič s kitaro, Irina Podržaj na klavirju in Niko Kastelic na perujskem cajonu. Lepo je bilo slišati slovensko pesem, ki je poleg tega pozdrav naši domovini! Za konec smo poslušali tradicionalni duhovno narodni napev Down to the river to pray with Bring me a little water, Silvy, ki se je od enoglasne moške melodije prelil v dvoglasno in štiriglasno s spremljavo tolkal Nika Kastelica. Drugo melodijo je potem zapel ženski del zbora s spremljavo ploskanja; končno pa sta se obe melodiji in oba dela zbora združili, in tako je pesem dosegla glasbeni vrhunec.

Baires Polka že več let publiko razveseljuje s skladbami bratov Avsenik, poslušamo jih na slovenskih obletnicah pa tudi na raznih družinskih praznovanjih. Na PGV ni bilo nič drugače! Z valčkom Le spomin deklica in polkama Spet na vasi in V deželi glasbe in petja so navdušili publiko in marsikomu je bilo žal, da v nabito polni dvorani ni bilo prostora za ples. Predno so zapustili oder so zaigrali še kratko verzijo svetovno znane “Na Golici”, saj je znano, da “ni veselice, brez Golice”.

Obiskovalci 50. PGV
Obiskovalci 50. PGV © Mati Godec in Barbara Kržišnik

Juana Lafita, Rafa Todarello in Luči Ayerbe Rant so nam podarili lepe izvedbe treh umirjenih akustičnih pesmi. Z lastno pesmijo Barro se je publika utopila v razmišljanje o tem, kako okoliščine oblikujejo našo osebnost. Moramo poudariti harmonične in melodične priredbe, s katerimi je trio dosegel, da so se glasovi zelo naravno in natančno ujemali; s tem so dodatno pokazali, da jih glasba tesno veže.

V starih poročilih smo zasledili, da so na festivalih nastopale tudi družinske skupine: bratje in sestre, bratranci in sestrične. Svetovno znana pevca Bernarda in Marko Fink sta nekdaj bila med temi nastopajočimi. Bernarda je ob 50. PGV mladini voščila za nepretrgano delovanje in jim želela, naj bodo “uporni, kreativni in inovativni”. Marko pa je, po drugi strani, čestital vodstvu SDO-SFZ “da še vedno ustvarjate ta prostor, ki da mladim možnost, da se preskusijo na odru. Ko mladi pridejo na oder, zbirajo kilometrino.”

Matej in Cecilia Urbančič sta letos nabrala prve kilometre na tem odru. Veselo sta zaigrala “Najlepše pesmi” (Hazard), dvorana pa je utihnila, ko je Cecilia z občutkom zapela Andante Andante (ABBA). S “Cueca del vino nuevo” (F. Saravia) sta publiko popeljala po argentinskih vinogradih.

,,Oder za umetnika pomeni posebni košček sveta, kjer naj pokaže in dokaže ter deli z ljudmi ljubezen do izbrane umetnosti.“

Oder pa postane košček raja, ko veselje do glasbe delijo prijatelji.

To veselje smo lahko dojeli v skupini Get Funky. Člani skupine so za redne obiskovalce PGV stari znanci, saj smo jih že slišali pri skupinah Zlatorock, KM43 ali pa kot soliste. Tokrat so se združili in pripravili močan rock/funk repertoar, ki je dvorano kar pretresel z melodijami Red Hot Chilli Peppers, Bruna Marsa in Čukov. Na ekranih so se ena za drugo prikazale razni posnetki, sinhronizirani z lučmi, ki so sledile melodijam, res prava vizualna ekstaza.

Pri zadnjih PGV je pogosto bil na odru kakšen član družine Mehle, npr. pri Charlies T, Uporniki ali Sitni. Tokrat je sta bila na vrsti Mikaela in Nacho, pod imenom Bratran-ci. S klasično “Siva pot” (A. Mežek) se je publika takoj pridružila petju. Sebastián Yatra je trenutno eden izmed najbolj priljubljenih pevcev med mladimi v Južni Ameriki, zato je publika na balkonu že od začetka z njima zapela “Un año”. Duet je dokazal, da ima pravo veselje do moderne glasbe.

Pridružila sta se Sebi in Maksi Žnidaršič in fantje so skupaj zapeli zelo originalno pesem “The lion sleeps tonight” (The Tokens). Poseben komentar naj gre za Maksija, ki je publiko presenetil s falsettom.

Veleposlanik je izročil priznanje
Veleposlanik je izročil priznanje © Mati Godec in Barbara Kržišnik

Baritonist Luka Somoza Osterc je pozdravil:“Prvič sem pel na PGV leta 2001, ko je bil ameriški dolar enakovreden argentinskemu pesu. Imel sem veliko treme, ampak najbolj se spominjam goreče publike.” Ta - ista publika, jih je nagradila z močnim aplavzom.

KM43 se najbolj domačega čuti z aktualnimi latinskimi/bachata ritmi. Zato so kar začeli z lastno priredbo pesmi “Moja” (Modrijani). Marsikdo se verjetno sprašuje, kako bi lahko imenovali njihov stil, ali je to morda latinska polka? To ni pomembno, glavno je, da so publiko in še posebno mladino razveselili. Gotovo bo v bodoče več takih verzij; a bodo morda kakšno Avsenikovo spremenili? Pri “Entre la tierra y el cielo” (Los Nocheros) so dokazali, da imajo dobro šolo, ko so triglasno zapeli uvodni del pesmi.

Hrast je po kratkem pozdravu publiki takoj zabrenkal prve akorde Kreslinove Ena pesem, ki je nam vsem znana, in pri kateri smo veseli zraven zapeli na čast ljudem 'ki se jih človek razveseli'. Sledila je, spet Kreslinova, Tisoč let. Za slovo pa so zaigrali bolj energično Campanas en la noche (Los Tipitos). Ker se pa Hrast težko poslavlja od odra ob tolikih in tako močnih aplavzih, so nam podarili še dva bisa, sicer Súbete a mi voiture (Pappo), ki so jo prevedli v slovenščino, in Rekla je ne.

Veliki finale letošnje izdaje PGV je pa bila številna skupina, sestavljena iz glasbenikov raznih skupin in solistov, ki so skozi leta sodelovali na festivalu, ter iz obeh zborov, ki sta nastopila na letošnji izdaji. Skupaj so izvedli pesem Samo milijon, ki smo jo sicer že prej videli in slišali kot reklama za ta PGV. Zelo zanimivo je bilo v živo videti skupne energije ljudi, ki sicer običajno ne delijo odra, a so tokrat sestavili prav zanimivo zasedbo. Za zlato obletnico je bila ta pesem izjemen skupni dosežek, za 50. PGV pa pravi zaključek.

Toni Podržaj - Matjaž Rožanec

Kolaž foto utrinkov 50. PGV
Kolaž foto utrinkov 50. PGV © Mati Godec in Barbara Kržišnik


O videosotu Samo milijon

Nekaj tednov pred letošnjim PGV nas je na spletu lepo presenetil videospot, v katerem smo videli in slišali združene zbore, glasbenike, soliste. Zanimalo nas je, kako je ta projekt nastal, zato smo o njem povprašali Matjaža Rožanca, Adriana Gaserja in Pavla Groharja iz skupine AudioPristava.

Kako je nastal projekt “Samo milijon”?

Adrian: Samo milijon je zamisel, ki sem jo imel že pred štirimi leti, ko sem na YouTubu zagledal video “Stand by me”. To je del projekta Playing for change, katerega priporočam, da si ogledate! Avtorji posnetka so potovali po celem svetu in na cesti snemali različne glasbenike tako, da je vsak nekaj dodal prejšnjim izvajalcem.

Ko smo se pred dvema letoma dobili, da bi organizirali Rock pod Ombujem 2018, sem to zamisel posredoval Tončiju Oblaku. Bil je navdušen in tako je nastala skupina, ki naj bi projekt izvršila. Začeli smo z iskanjem talentov in skupini sta se pridružila Matjaž Rožanec za zvok in Marjan Loboda za video.

Pesem Samo milijon smo pa izbrali zato, ker so jo izvajali na prvem RPO, leta 1988. Z delom smo začeli leta 2018 in snemali Nejkota Skubica na bobnih. Žal je RPO 2018 zaradi več razlogov odpadel.

Letos je Tonči z večjo skupino mladih pripravljal 50. PGV in za to slavje je bilo primerno, da smo obudili projekt Samo milijon in z njim zbrali ljubitelje glasbe vseh starosti, da bi skupaj olepšali pripravo na jubilej in zaključili večer na najboljši način.

Kdo je priredil besedilo in glasbo?

Adrian: Originalno besedilo smo malo spremenili, da bi lepše pokazali našo poslanstvo pod južnim križem. Novo besedilo sta imeli na skrbi Mirjam Oblak in Anka Savelli Gaser. Priredbe za glasbo in zborovsko petje pa je spisal naš vedno pripravljen Martin Sušnik.

Kakšen je bil odziv na ta projekt, so se glasbeniki radi pridružili?

Adrian: Odziv je bil res zelo dober. Takoj smo dobili vse glasbenike! Na žalost zaradi pomanjkanja časa nismo mogli poklicati in snemati več talentov. A obstaja možnost, da bi morda, če vam je bilo všeč, v bodoče pripravili kako drugo pesem v tej obliki. Morda celo z glasbeniki iz Argentine in Slovenije! Lahko že zdaj glasujete, katero želite!

Koliko ljudi je pa sodelovalo?

Adrian: V celem projektu je sodelovalo veliko ljudi in to je najlepše! Če štejemo glasbenike, zbore in vse tiste, ki smo pri projektu pomagali, nas je bilo blizu 70!!! Značilnost tega je, da ni potrebno, da se vsi umetniki zberejo ob istem času in na istem prostoru.

Kako je potekalo snemanje? Opazili smo, da je pesem posneta na različnih krajih, kako ste to organizirali in izvedli?

Matjaž: Snemanje je potekalo v več stopnjah: najprej smo snemali bobne in s tem vzpostavili ritmično podlago, ki je za tako tipično rock pesem prav temelj. Nato smo snemali vsa ostala glasbila, vsakega posebej, in sicer od najbolj ritmičnih delov do najbolj melodičnih. Ko pa je bila snemana že vsa instrumentalna podlaga, smo končno snemali še glasove: soliste in zbore. Med etažami smo lahko deloma že opravljali mešanje delov, ki so bili že snemani, in tako počasi oblikovali ideje v uresničeno pesem.

Glede prostorov za snemanje: bobne smo snemali kar pri Nejkotu, ker ima doma dovolj dobro akustično opremo, ki je ustrezala za projektno snemanje. Za ostala glasbila je bilo najlažje organizirati na Pristavi: ker se za glasbila ni potrebovalo posebnih akustičnih barv, nismo imeli veliko težav z akustiko prostorov. Najbolj delikatne odločitve glede akustike prostorov so prišle na dan s snemanjem solistov in zborov. Za soliste smo na Pristavi poiskali prostor, ki ni bil posebno odmeven, in tako dosegli zadovoljive rezultate. Ker nismo prišli do tega da bi oba zbora snemali skupaj, smo vsak zbor snemali kar doma, torej v San Justu in Slomškovem domu.

Da se toliko različnih posnetkov pripravi in potem montira je pa gotovo poleg znanja potrebna tudi primerna tehnologija… kako ste pa to uredili?

Matjaž: Ja, za snemanje zvoka smo rabili prenosni računalnik, seveda primerne mikrofone za različne inštrumente, med mikrofoni in računalnikom pa digitalno mešalno mizo ali digitalno zvočno kartico. Za mešanje in masterizacijo smo se pa delali z dobrim računalnikom in ustreznimi programi na njem.

Za video snemanje je Marjan Loboda s seboj prinesel primerne ekipe, posebne luči in kamero, s katerimi je dosegel izredno dobre rezultate!

To je Audio Pristava
To je Audio Pristava © Mati Godec in Barbara Kržišnik

Ime AudioPristava je v naši skupnosti že več let znano, saj ste redno prisotni na naših prireditvah, pa tudi pri bolj zahtevnih odrskih in glasbenih predstavah. Ali bi se nam predstavili, kdo ste, kako delate?

Pavel: Skupino AudioPristava danes sestavljamo Adrian Gaser, Aleš Grohar, Matjaž Rožanec in Pavel Grohar. Je pa tekom let sodelovalo kar nekaj drugih. Da se razume, kaj je AudioPristava, moramo potovati v času in se vrniti v leto 2006, ko se je vse to pričelo. Takrat Pristava ni imela nobenih zvočnih naprav, za najmanjše prireditve smo si morali izposoditi zvočnik, ki ga je uporabljala folklorna skupina pri vajah, če je pa šlo za kaj malo večjega, na pr. mladinski dan ali obletnico, je pa bilo treba že najemati celotno storitev pri zunanjih ponudnikoh in seveda dobro plačati.

Takrat smo se odločili, da je tega konec in sestavili projekt ter ga predstavili odboru Pristave in pa mladinskemu odboru. Seveda ni bilo od začetka lahko, še posebno starejši so se spominjali bivših poskusov, ki so vsi končali s pokvarjenimi, izgubljenimi ali ukradenimi napravami. Kar nekaj truda nas je stalo, dokler smo skeptike pregovorili, da bomo sestavili dobro usposobljeno skupino, in da ne bo nihče drug naprav uporabljal. In tako se je začelo: najprej samo ojačevalec in 4 zvočnike, leto pozneje mešalno mizo in stojala za zvočnike, in tako naprej. Vsako leto smo poskušali še kaj nabavit, za kar smo prosili odbore, da so nam od tega, kar so prihranili od najemnine na proslavah, nekaj dali, recimo, za en mikrofon.

Leta 2011 so nas prijatelji iz skupine E.Q.E. prosili, da bi jih na prosti zabavi po mladinskem dnevu ozvočili. Najprej nismo upali, ker je bila cela rock skupina za naše borne naprave prevelik izziv. Končno so nas pregovorili, in smo s skupnimi močmi to izpeljali. Uporabili smo vse mikrofone, kable in stojala s Pristave, Lanusa in še kakšnega prijatelja. Pa še tako so nekatere stvari manjkale in so jih lanuški fantje kupili in nam jih po mladinskem podarili. Še danes jih imamo. Za nas so relikvija in lep spomin.

Leto pozneje nas je Martin Sušnik prosil, da bi prevzeli zvok predstavitve njegovega muzikala “Utrip”. To je bilo za nas izredno zahtevno, ker je bilo treba poznati muzikal do zadnjega detajla, da bi zvenelo prav tako kakor na zgoščenki (CD). Mesece smo jo vsak dan poslušali! Ker nam je takrat to odlično uspelo, so nas začeli klicati tudi iz drugih domov, iz centrale, Zedinjene Slovenije, in nam zaupati vsakič zahtevnejše naloge. Pevsko glasbeni večeri, muzikali, Rock pod ombujem, v zadnjem času pa še snemanje in masterizacija. Ko gremo v druge domove nekaj malega računamo (približno tretjino kot zunanji ponudniki) zaradi enostavnih razlogov: zvočne naprave so zelo drage in ko jih premikamo obstaja določeni riziko, dohodke v celoti porabimo za potrebna popravila in nakup novih, da se prilagajamo vsakič zahtevnejšim izzivom. S temi dohodki smo v trinajstih letih dosegli kakovostno opremo, poleg tega, da smo se ogromno naučili in lahko tako nudimo vsej slovenski skupnosti profesionalni nivo zvoka za zelo nizko ceno, to pa dovoli vsem znižati stroške najemnine zvočnih storitev.

Obstajajo pa tudi podobne skupine v drugih domovih, s katerimi z veseljem sodelujemo, se učimo, delimo nabrano znanje ali si posojamo naprave, še posebno s fanti iz San Justa. Lepo je videti, da se dolgoletni trud pozna v rasti velikosti in kvalitete podvigov, ker je to dokaz, da je slovenska skupnost v Argentini še živa in kulturno močna.


 

Besedilo pesmi Samo milijon

avtorici: Anka Savelli Gaser in Mirjam Oblak

 

Hodil sem pod Južnim križem,

srečal mlade sem ljudi,

srčne, dobre in vesele.

To smo mi!

 

Desetletja tu živimo,

se Slovence čutimo,

bratje, sestre, ne pustimo,

da izginemo.

 

Manj kot milijon nas tu živi,

slovenske smo krvi.

Več kot milijon prav dobro ve,

da dobri smo ljudje.

 

Vrednote skrbno hranimo,

da tu obstanemo.

Več kot milijon prav dobro ve,

da dobri smo ljudje.

 

Majhen narod poln vrlin smo,

jih drugim posredujemo,

v tem, prijatelj, bodi srečen,

da živiš.

 

Bratje in sestre,

zdaj strnimo se vsi,

dokažimo, da pogumni smo mi.

Križev pot na Ljubljanski grad (photo: Zan Senicar) Križev pot na Ljubljanski grad (photo: Zan Senicar)

Mladi na ljubljanske ulice ponesli molitev

Molitveno vzdušje je vladalo sinoči na ljubljanskih ulicah, ko je več kot sto mladih molilo križev pot. Jakob Rus iz Katoliške mladine je pojasnil, da so molitev začeli na Kongresnem trgu, ...

Peter Prevc (photo: STA) Peter Prevc (photo: STA)

Peter Prevc: Vzgonski veter Svetega Duha vedno deluje

Današnji dan v Planici se bo zapisal v zgodovino. Najuspešnejši slovenski skakalec vseh časov Peter Prevc je pred več kot 20 tisoč gledalci pomahal v slovo več kot 15 letni profesionalni karieri.

Šunka zorjena po tradicionalnem postopku (photo: KZ Laško) Šunka zorjena po tradicionalnem postopku (photo: KZ Laško)

Kako skuhati sočno velikonočno šunko?

Eno od vprašanj, ki se gospodinjam postavlja v teh dneh je, kako skuhati velikonočno šunko, da bo res sočna in okusna. Peter Oprčkal iz Kmetijske zadruge Laško pravi, da je to najbolj odvisno od ...

Pirhi obarvani z naravnimi barvami (photo: Miša Pušenjak) Pirhi obarvani z naravnimi barvami (photo: Miša Pušenjak)

Miša Pušenjak: Naravne barve za pirhe

Skoraj vsaka gospodinja dobro obvlada pripravo pirhov v rjavo rdečih odtenkih, ki najpogosteje temelji na kuhanju jajc v čebulnih olupkih. Bolj kot je čebula temne barve, bolj izrazit je tudi ...