Imamo Komisijo!

Komentarji | 29.11.2019, 16:07 Dr. Laris Gaiser

Evropski parlament je v torek potrdil novo Evropsko komisijo in s tem zaključil teatralno izkazovanje moči, s katerim je politikom in državljanom stare celine želel dokazati lastno neodvisnost in pomembnost.

Nova komisija je sicer z dvomesečno zamudo dobila kar 78 glasov več kot njena predsednica Ursula van der Leyen, ki jo je julija podprlo le 383 poslancev. Zeleno luč so tokrat v celoti prižgali predstavniki ljudske stranke in socialistov ter tudi predstavniki liberalcev, sicer z izjemo poslancev italijanskega gibanja petih zvezd, ki so volili po lastni vesti. Zeleni so se vzdržali.

Ampak bolj kot to, da bomo od prvega decembra imeli novo, delujočo komisijo, je zanimivo razumeti, kaj vse se je od julija pa do danes dogajalo v Bruseljskih palačah.

Čakajoči oziroma upajoči na brexit so se predstavniki Berlina in Pariza dogovorili, da želijo oblikovati tesnejšo Unijo, ki bi v teoriji čez nekaj let lahko postala tudi realen geopolitičen igralec. Obe prestolnici v resnici potrebujeta druga drugo, ker imata pod že utrujajočim geslom »nemško-francoskega prijateljstva« obe svojo posebno računico, ki pa se skriva pod sprejemljivim pojmom velike zgodovinske sprave, pod katero pa še vedno žarijo stoletne želje po nadzoru geopolitičnega nasprotnika.

Berlin si vse bolj želi z nadaljnjimi fiskalnimi in bančnimi reformami nadaljevati geoekonomski prevzem Unije ter na podlagi retorike o uspešnosti lastnega gospodarskega modela prenesti svoja pravila v skupni evropski prostor. Po drugi strani pa želi Pariz, ki se dobro zaveda francoske gospodarske ranljivosti, izkoristiti trenutek ter pod okriljem evropske retorike in z izgovorom, da Francija po Brexitu ostaja edina jedrska sila na celini, želi končno ustanoviti celinsko vojsko. Celinska vojska še zdaleč ne bi bila idealističen panevropski projekt, temveč poskus Francije, da prevzame nadzor preko svojega industrijskega in varnostnega sistema.

Ob upoštevanju, da je EU ekonomski velikan, a hkrati geopolitični palček, je povsem jasno, da ima nemška strategija veliko večje možnosti za uspeh.

Sestava nove komisije je torej en velik kompromis med dvema silama. Nemčija želi nadaljevati širjenje lastnega vliva preko gospodarske moči, Francija pa na podlagi zgodovinske tradicije pri doseganju nacionalnega interesa raje stavi na dobro, staro realpolitično moč.

Znotraj omenjenega konteksta je želela edina demokratično izvoljena Evropska inštitucija pokazati, da je avtonomna, da komisijo dejansko izvoli in da v resnici ne potrjuje vnaprej doseženih medvladnih dogovorov. Evropski parlament, ne glede na vse pretekle reforme, ki so mu podarile vedno več pristojnosti, je še vedno le lepotni popravek znotraj Unije, ki po šestdesetih letih še naprej ostaja ena velika medvladna organizacija.

Evropski svet, ki ga sestavljajo predstavniki vlad, je organ dejanske moči. Je tisti, ki lahko predlaga ali blokira katerokoli pomembnejšo odločitev. Ko se državne vlade pri nepopularnih odločitvah sklicujejo na ukaze iz Bruslja, v resnici varajo lastno prebivalstvo, da bi se izognile izgubi politične podpore.

Znotraj institucionalnega scenarija, v katerem Svet odloča in Komisija izvaja, je Evropski parlament edini, ki je neposredno izvoljen. Da bi javnosti pokazali lastno neodvisnost, so se letos poslanci odločili, da bodo pokazali svoj vpliv tako, da bodo zahtevali padec nekaterih predlaganih komisarjev in s tem zakasnili oblikovanje nove komisije. Pisec teh vrstic, tako kot verjetno številni drugi, je že julija vedel, da bo parlament zahteval zamenjavo vsaj dveh komisarjev. Torej veliko pred dejanskimi avdicijami komisarjev pred parlamentarnimi odbori. Če je pred petimi leti Alenka Bratušek padla zaradi lastne neprepričljivosti, so bili letos madžarski, francoski in romunski komisar zamenjani iz preprostih političnih razlogov. Zaradi preprostih političnih igric.

V kolikor na strani pustimo uradne razloge za njihovo zamenjavo in pogledamo politično sceno, je povsem jasno, da so politične večine v Evropo želele poslati sporočilo Bruslju nikoli priljubljenemu madžarskemu premieru Viktorju Orbanu in nikoli dovolj kritizirani romunski vladi ter ne nazadnje tudi dokazati francoskemu predsedniku Macronu, kdo v resnici vodi Unijo, torej da je lahko preglasovan brez večjih težav.

Če so slučajno evropski poslanci želeli s svojimi zahtevami okrepiti zunanjo podobo lastne demokratičnosti ter legitimnosti, so v resnici pokazali, da glasujejo na podlagi lastnih državnih interesov in na podlagi geopolitičnih računic.

Uprizoritev, kateri smo bili priča, je, namesto da bi okrepila demokratično idejo skupnega parlamenta, nasprotno dokazala, da EU potrebuje silovito reformo na podlagi principa subsidiarnosti, ki bi Uniji prepustil le maloštevilne skupne politike ter odgovornost odločanja vrnil bližje državljanom. Samo tako bomo lahko ponovno oblikovali kredibilne inštitucije in EU rešili pred tem, da se zruši pod težo preštevilnih, nepotrebnih odgovornosti.