Nadškof Cvikl študentom: Dobro unovčite darove uma!

Slovenija | 10.10.2019, 12:23 Marta Jerebič

V tem mesecu ne manjka vabil na brucovanja, ki obljubljajo obilo pijače in zabave. Na popolnoma drugačen začetek akademskega leta – k sveti maši - vabijo voditelji študentske pastorale. V Ljubljani je bila v torek, o čemer smo poročali včeraj, v Mariboru je bila sinoči.

V Mariboru za študentsko pastoralo skrbi univerzitetna župnija, ki se je letos preselila v nove prostore v stolnem župnišču. »Ker smo bolj v središču mesta, je tudi frekvenca študentov malce večja, študentje so tudi sami pomagali urediti prostore, sami so zbrali sredstva,« je povedal župnik p. Marijan Kokalj.

Različnih skupin se udeležuje približno 100 študentov. Prav na njihovo pobudo letos ob četrtkih uvajajo študentski verouk. »To bo neke vrste podelitev življenja, hkrati pa tudi formacija v teologiji, Svetem pismu, pogovor o aktualnih stvareh, ki jih vsak doživlja. Na univerzi nastajajo različna odprta vprašanja, nanje bomo skušali odgovarjati in si na ta način pomagati med seboj.«

Letos univerzitetna župnija uvaja še mesečne odmike v Ignacijevem domu na Pohorju. Da je študijsko obdobje tudi čas poglabljanja in zorenja v veri, je pri sinočnji sveti maši ob začetku akademskega leta poudaril mariborski nadškof Alojzij Cvikl. »Želim vam, da bi se vaša srca v tem času študija vedno bolj navezovala na Boga. Potem boste tudi vi postajali ljudje srca. To pa pomeni z več usmiljenja, zvestobe in sočutja.«

Študentkam in študentom je priporočil, naj skrbijo za celostno rast, »da boste ljudje srca, kot bi rekel naš blaženi škof Slomšek, da boste dobro unovčili darove uma in se s tem pripravili na vaš poklic.« Na srce jim je položil tudi samostojnost in odgovornost, »da boste jutri v naši družbi lahko prevzemali mesta in naloge, ki nam bodo vsem v skupno dobro.«

Študentske svete maše so v mariborski stolnici vsako sredo.

Celotna pridiga nadškofa Alojzija Cvikla

Spoštovani sobratje duhovniki, župnik univerzitetne župnije p. Marjan Kokalj, rektor Univerze v Mariboru dr. Zdravko Kačič, dekan filozofske fakultete dr. Darko Fris, dekan medicinske fakultete dr. Ivan Krajnc, predsednik Alma mater Europea dr. Ludvik Toplak, prodekan TeoF enote v Mariboru dr. Stanislav Slatinek, drage profesorice, profesorji, še posebej pozdravljene študentke in študentje, dragi bratje in sestre.

Znana je zgodba sv. Tomaža Akvinskega, ki je s svojim prijateljem potoval po deželi. Potem, ko sta prehodila kilometre se je pred njima razprostrl prelep pogled na strehe, polja in čudovite palače. Tomažev sopotnik je dejal: »ali ne bi bilo veličastno imeti kraljestvo, ki ga zaobjame tvoje oko?« Tomaž je odgovoril, »zame bi bilo veliko bolj veličastno, če bi našel tisto izgubljeno stran Aristotelovega rokopisa!« To jasno kaže, da je bil sv. Tomaž velik intelektualec, človek razuma in pošten iskalec resnice. Ko pa je vse znanje iz glave prišlo do srca, ko je srečal Resnico, ko je v tisti skrivnostni noči srečal Boga, je imel vse za kar se je trudil za »slamo«.

Spoštovane študentke in študentje,

najdaljša pot v življenju je tista, ki vodi od glave do srca. Ta pot se začne, ko se v življenju ne sprašujemo samo po tem kako neka stvar deluje, ampak, ko se sprašujemo tudi kaj to pomeni in kako to povezati v neko celoto. Mnogi mladi ste letos na univerzo, na novo prišli iskati odgovore na vaša vprašanja.

Angleži za Univerzo uporabljajo besedo »university« in ta beseda dobro opiše univerzo. Besedo university sestavljata besedi unity in beseda »diversity«. To pomeni »enost« v »mnoštvu«. Ko nekdo pride na fakulteto se sreča z mnoštvom znanosti (matematika, umetnost, medicina, fizika, kemija, …) študent mora med vsemi znanostmi najti neko skladnost, ki tvori celostno sliko življenja in sveta.

Vaša naloga dragi mladi je ponovno odkriti to enost, enoto v mnoštvu. Potrebno je svet videti kot celoto. To ni enostavna naloga. Predstavljajmo si škatlo polno puzlov. Vsak puzl nosi delček celote. Običajno je na pokrovu škatle s puzli velika slika, ki prikazuje v kaj naj bi se ti puzli sestavili. Kot je težko sestaviti puzle brez te velike slike na pokrovu škatle tako je tudi v življenju posamezne znanosti težko spraviti v celoto, če nimamo neke velike slike celote vsega. Vprašanje je, ali obstaja velika slika sveta, ki povezuje vse znanosti v eno? Je kdo, ki nam lahko pomaga svet videti kot celoto in človeštvo kot družino?

Odgovor lahko dobimo v tistem, ki vse povezuje, Tistem, ki ga danes prosimo, da nam bi pomagal v tem akademskem letu, Svetem Duhu.

Kadar Sveti Duh vodi naša srca in razsvetljuje naš razum je vse to poenoteno in dobi novo perspektivo. Našo pot začnemo sprejemati, kot rast iz manj k več, od preprostega k bolj zahtevnemu, od začetnega spoznanja k vedno popolnejšemu. Iz malih semen resnice počasi rastemo k popolni resnici, od skromne ljubezni do tiste darujoče, ki nam jo razodeva Božji Sin na križu.

Naše življenje je nenehna rast, ne samo telesna, za človeka je tako zelo pomembne tudi duhovna, intelektualna in kulturna rast. Vse to pa se mora zliti v eno samo celoto.

Danes papež Frančišek dostikrat poudarja,da Cerkev danes potrebuje prerokov, ki so odprti delovanju Božjega Duha in so polni življenja.

Razum, je neizmerno bogastvo, ki ga v luči Svetega Duha dojemamo kot talent, ki nam je zaupan, da z njim trgujemo in ga razvijamo. Bog želi, da to, kar je v nas položil, obrodi svoj sad.

V novem akademskem letu smo poklicani, da razvijamo razum in skrbimo za našo strokovno formacijo, vsak na področju, ki si ga je izbral. Ob tem se moramo pustiti voditi Božjemu Duhu. Ta nas vodi k ljubezni, miroljubnosti, potrpežljivosti in še k drugim krepostim, ki prinašajo veselje in mir.

Po drugi strani je res, da živimo sredi sveta, ki živi drugače, ki želi imeti vse takoj in brez napora, ki daje poudarek na imeti, na užitkih ...

Papež Frančišek v Posinodalni spodbudi »On živi« spregovori o tem našem času v katerem »znanstveni in tehnološki biomedicinski napredek močno vplivata na dojemanje telesa, ko vsiljujeta idejo, da ga je mogoče neomejeno spreminjati. Sposobnost poseči v DNK, možnost vnašanje umetnih elementov v organizem in razvoj nevroloških znanosti so pomemben vir, hkrati pa rojevajo antropološka in etična vprašanja. Vse to, pravi papež Frančišek, nas lahko pripelje v »pozabljanje«, da je življenje dar in da smo ustvarjena in omejena bitja, ki nas lahko zlahka spremenijo v preprosto sredstvo tisti, ki imajo tehnološko moč. (prim OŽ, št.82)

Papež vam mladim kliče:«Mladi, ne dovolite, da vam ukradejo upanje in veselje in vas uporabijo kot sužnje za svoje koristi. Upajte si biti več, ker je tvoje bitje pomembno bolj, kot katerakoli stvar. Če spoznaš, da si poklican za več, za veliko, lahko postaneš to, Kar Bog, tvoj Stvarnik ve, da si«. Papež zaključi: »kliči Sv. Duha in hodi z zaupanjem proti velikemu cilju: svetosti. Tako ne boš fotokopija. V polnosti boš ti sam!« (prim OŽ št. 107)

Današnje berilo iz preroka Jona: nam je spregovorilo o ozkem gledanju na Boga in človeka, ko je človek tisti, ki želi Boga po svojih merilih in ni prostora za njegovo usmiljenje. Nismo naključni ljudje, ki jih je Bog vzljubil kar tako. Ustvaril nas je iz ljubezni in nas zasnoval po svoji podobi. Kakor biser ne more nehati biti biser, z drugo besedo, spremeniti svojo bit, tako smo tudi mi dragoceni v njegovih očeh. Rad nas ima tudi, kadar nam spodleti. Ljubi nas, kadar grešimo. Vselej nas je pripravljen sprejeti nazaj, kadar se vrnemo k njemu.

Evangelij nam molitev predstavi, kot pogovor. Čeprav je Bog Stvarnik, Neskončno sveti, je v prvi vrsti Oče. Postavlja se nam takoj vprašanje: Če je molitev pogovor med nami in Očetom, kako nam Oče govori? Po stvareh, po dogodkih, po ljudeh, po navdihih…

Večkrat se mi kdo potoži, da ko moli, se mu v to molitev vsiljujejo vsakovrstne misli in skrbi. Jezus nas danes uči, da v ta pogovor, v našo molitev, vnašamo vsakodnevne skrbi in stvari, saj govori o kruhu, hrani, ki jo je potrebno pridelati in zaslužiti, če hočemo jest. Na vsakem koraku se tudi srečujemo z bližnjim, ki nas lahko tudi prizadene, poniža, če želimo graditi svet zaupanja in prijateljstva je potrebno prositi za odpuščanje. Na vsakem koraku srečujemo raznovrstne skušnjave, potrebno je prositi za moč, da jim ne podležemo. Vse to je torej predmet naše molitve v katero se pretaka naše življenje in po molitvi to življenje postaja življenje z drugimi in za druge. To pa je življenje, ki človeka osrečuje.

Drage študentke in študenti,

Želim vam, da ne bi pozabili na vašo celostno rast, da boste ljudje srca, kot bi rekel naš blaženi A. M. Slomšek, da boste dobro unovčili darove uma in se s tem pripravili na vaš poklic, po drugi strani pa da boste zoreli v zrele in samostojne in odgovorne osebnosti, da boste jutri v naši družbi lahko prevzemali mesta in naloge, ki bodo nam vsem v skupno dobro.

Čas študija je tudi čas poglabljanja in zorenja vaše vere. Vera, ki je samo zunanja, kot sad neke tradicije ali okolja, bo hitro ovenela in se posušila, ker ji manjka oseben odnos z Bogom. Čutiti in doživljati, da se je Bog sklanja k meni in da iščem, kako bi osebno odgovoril na ta dar. Takšna vera postane nekaj živega in lepega. Postane nekaj, kar ti daje moč in oporo. Želim vam, da bi se vaše srce v tem času študija vedno bolj navezalo na Boga, potem boste tudi vi postajali ljudje srca: z več usmiljenja, zvestobe in sočutja.

Pri tej duhovni rasti vam lahko veliko pomaga univerzitetna pastorala s svojimi pobudami v obliki skupin, dejavnosti, sv. maše, duhovnih pogovorov… To je lahko velika opora pri celostni rasti vsakega od vas.

Naj bo ta sveta daritev naša skupna prošnja, da sprejmemo to novo akademsko leto, kot priložnost, ki nam jo Bog daje in da se odpremo delovanju Božjega Duha, da nas bo On vodil in navdihoval. Tako bomo spoznali čas študija, kot pripravo na poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.

Naj bo letošnje akademsko leto za vas študentke in študenti, za vas, profesorice in profesorji, za vas, ki vodite študentsko pastoralo, prežeto z Božjim blagoslovom in naj obrodi bogate sadove!

Naj nas spremlja priprošnja bl. A. M. Slomška in varstvo nebeške Matere Marije!

Amen