Pisarna na poti...
FOTO: 47. srečanje PRO na Uršlji gori
| 26.08.2019, 13:15 Rok Mihevc
Radio Ognjišče je v nedeljo, 25. avgusta v sklopu praznovanja 25 -letnice delovanja pripravil 47. srečanje prijateljev in poslušalcev. Ker je hkrati 25. dan v mesecu, je to tudi dan za našo jubilejno akcijo: Odgovorno na pot - varno na vrh.
Čeprav vremenska napoved ni obetala veliko, se je na skoraj 1700 metrov nad morjem zbrala kar lepa množica prijateljev Radia Ognjišče in tudi obiskovalcev Uršlje gore. Ob 12. uri je bila na Uršlji gori sveta maša, ki jo je daroval glavni urednik Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak. »Lepa nedelja« tu še živi s svojimi običaji, zato je sledila tudi procesija z blagoslovi pri vseh štirih oltarjih.
Pridiga glavnega urednika Francija Trstenjaka
Dragi prijatelji, dragi romarji, dragi bratje in sestre v Kristusu!
Z evangeljsko besedo lahko rečemo, da smo danes poromali k sveti Uršuli od vzhoda in zahoda, od severa in juga naše lepe dežele, da bi kot ena družina božjih otrok sedli k mizi svete evharistije in dobili moč za prizadevanje na poti, ki vodi skozi ozka vrata do Božjega kraljestva. Zbrani smo, da skupaj rečemo Gospodu hvala za vse milosti, ki jih je izkazal sveti Uršuli, da skupaj premišljujemo njene kreposti, obnovimo njeno češčenje in se ji priporočimo za njeno varstvo in pomoč. Prišli smo, da se nekoliko odpočijemo in oddahnemo pod zaščitnim plaščem svete Uršule in hkrati prosimo za pogum in vztrajnost pri drži krščanskega dostojanstva sredi sveta in časa, ki nista naklonjena Bogu in kar je z njim povezano.
Tukaj, pod plaščem svete Uršule, naj nas poživi misel in se okrepi zavest, da nam ta mučenka daje "oporo, nas varuje, podpira in nosi" (papež Benedikt XVI) in nas spodbuja, da se ne smemo ustavljati na življenjski poti, ampak moramo nadaljevati po poti h končnemu cilju (papež Frančišek). Ob vzgledu svete Uršule in njeni priprošnji smo danes ponovno poklicani k svetosti, saj prav vsakega izmed nas Gospod kliče in vabi: "Bodite sveti, kajti jaz sem svet!" (3 Mz 11,44). Papež Frančišek pa nam pravi: "Ne boj se svetosti! Ne bo ti odvzela ne moči ne življenja ne veselja. Postal pa boš to, kar je hotel Oče, ko te je ustvaril".
Ko v knjigah o svetnikih iščemo podatke o sveti Uršuli, smo presenečeni, da je bolj malo zapisanega. In kar je, si celo nasprotuje, predvsem v tem, kje naj bi prestala mučeništvo. Nekaj pa je nedvomno res, namreč, da je Uršula bila češčena in je še vedno češčena, ker je svoje življenje darovala za Kristusa, svojega ženina, in je ohranila čast devištva. Z besedami bogoslužja smemo ponoviti, da je bilo njeno mučeništvo Gospodu všeč; v časti je bila pri Bogu in ljudeh... Ni se bala groženj sodnikov, ni iskala zemeljske časti in slavo, zato pa je dosegla nebeško kraljestvo.
Za vsakega kristjana je pomembno, da ostane Kristusu zvest do konca, do smrti. In prav v tem nam sveta Uršula sveti kot najsvetlejše znamenje, saj je niso premotili čari tega sveta, tudi ne grožnje hudodelcev, ampak je ostala Kristusu zvesta do konca. V njenem življenju so se uresničile besede preroka Izaija: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal (Iz 49,8).
S svojimi ravnanji je sveta Uršula živela besede, ki jih je zapisal sveti Janez Zlatousti: "Kristus je z menoj, koga bi se bala? Čeprav bi mi grozilo valovje vseh morij ali bes knezov tega sveta, vse to je zame le pajčevina". Po navodilih svetega Ciprijana je svoje misli, besede in dejanja oblikovala tako, da je bila vedno pripravljena za boj s čisto vestjo, z neomajno vero in s pobožnim življenjem. In zato si je s svojim devištvom in mučeništvom zaslužila, da je prejela slavni venec mučeništva in vstopila v vrsto tistih, o katerih beremo v knjigi Razodetja: "To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo" (Raz 7,14). Po svojem mučeništvu je bila Uršula postavljena - po besedah svetega Avguština - v božji vrt, kjer poganjajo rdeče rože mučencev in bele lilije devic.
Čeprav nas misel na sveto Uršulo popelje okoli 1.700 let nazaj, nas hkrati njeno mučeništvo povezuje z današnjimi mučenci, ki jih ni malo. Papež Frančišek je že večkrat dejal, da je danes še več mučencev in da so preganjanja prav tako grozovita in nerazumljiva. Zato Cerkev v vseh časih razume mučeništvo kot najvišje pričevanje za resničnost vere ... Mučenci pričujejo za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim so zedinjeni po ljubezni. Mučenci pričujejo za resnico vere in krščanskega nauka (prim. K 2473). In če se nam vsiljuje vprašanje, kako zmorejo mučenci doseči takšno stopnjo pričevanja in zvestobe, potem nam daje pomenljivi odgovor sveti Avguštin, ki je zapisal: "Kako bi mučenci zmagovali, če ne bi v njih zmagoval Gospod, ki je zaklical: Veselite se, zakaj jaz se premagal svet. Nebeški kralj je vodil njihovega duha in besede in po njih je na zemlji premagoval hudega duha. ... Blagor njim, ki so izpili kelih trpljenja, kajti premagali so trpljenje in prejeli venec slave."
Ob misli na mučence naše vere se spomnimo na besede apostola Pavla, ki se zelo jasno in očitno zrcalijo v njihovih mučeništvih, hkrati pa so za nas spodbuda, kako naj tudi mi ravnamo v svojem življenju: "Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje" (2 Kor 4,7-10).
Dragi bratje in sestre!
Za trenutek se zaustavimo še pri vprašanju, ki smo ga slišali v evangeliju: Ali je malo teh, ki se bodo rešili? in pri Jezusovemu odgovoru: Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata. Jezus ni dal odgovora na vprašanje, ampak je povedal, kako se je mogoče rešiti, kako je mogoče priti do zveličanja. Zato nas Jezusov odgovor spodbuja, naj se ne ukvarjamo s vprašanjem, koliko jih bo rešenih, ampak se raje posvetimo Jezusovemu naročilu, kako priti do zveličanja. Jasno nam mora biti, da rešitev ni v moči človeka, tudi ne v privilegijih ali poznanstvih, tudi ne v posesti materialnih dobrin, ampak je zveličanje izključno in samo dar Božjega usmiljenja. Človeku ni mogoče, da bi se sam zveličal, mogoče pa je Bogu, ki človeka rešuje s svojo zastonjsko ljubeznijo.
Kako torej priti do rešenja, do sedeža ob mizi v Božjem kraljestvu? Jezus nam pravi, da je potrebno vstopiti skozi ozka vrata, še več, da si je potrebno prizadevati za vstop skozi ozka vrata. Ko mislimo na Božje usmiljenje, smo najbrž presenečeni, zakaj ozka vrata, če pa je usmiljenje neizmerno. Bolj na mestu bi bila široka in ne ozka vrata. Vendar ta ozka vrata niso zaradi Boga, ampak zaradi nas ljudi, ki smo preobilni. Ne po telesni teži, ampak zaradi zagledanosti v svoj prav, zaradi napuha in sebičnosti, zaradi ponosa, da zmoremo vse sami. Bolj ko smo zagledani v zlagano in namišljeno pravičnost, bolj se nam vrata ožijo in zato je potrebno več napora.
Začetek iskrenega in modrega prizadevanja za vstop skozi ozka vrata pa je in bo ponižnost, ki odpira srce. Z odprtostjo srca se namreč zahrepeni po Bogu in njegovih darovih, po njegovi milosti, ki jo potrebujemo za nenehno osebno prizadevanje. To prizadevanje nekateri imenujejo celo boj, kajti človek se mora boriti sam s seboj, boriti s svojo sebičnostjo in s svojim jaz-em, ki preprečuje odprtost za Boga. Zato pomeni prizadevanje, da se znamo soočiti s svojo realnostjo, ki je grešnost, da jo priznamo, jo obžalujemo in se kesamo. Prav v spoznanju in priznanju svojega greha, pridemo do spoznanja, kdo je Gospod: Gospod je tisti, ki nas neizmerno ljubi, ki odpušča in odrešu
Papež Frančišek je dejal, da je Jezus vedno sočuten, vedno misli na druge. Vendar njegovo sočutje ni nekakšno nedoločeno čustvo, ampak kaže »vso moč« njegove volje, da bi nam bil blizu in bi nas rešil. Jezus nas zelo ljubi in želi nam biti blizu.
Zato smemo reči, da ozka vrata niso strah in bojazen, ampak iskreno vabilo, naj odložimo vse, kar nas bremeni in nam onemogoča srečanje z Gospodom. Zravnajmo onemogle roke in klecava kolena (Heb 12,13). Amen.
