Boris Pahor slavi 106. rojstni dan
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
Prof. Boris Pahor pri 106-ih letih ostaja skala, na kateri lahko utrjujemo vrednote tudi današnje razdrobljene družbe, je ob rojstnem dnevu velika Slovenca zapisal deželni poslanec in politični tajnik zbirne stranke Slovencev v Italiji, Slovenske skupnosti, Igor Gabrovec.
In nadaljuje: Malokomu je dano, da doseže in preseže stoletje starosti. Še manj pa je takih, ki tako visoko starost dosežejo iskrivo in umsko nadvse dinamično, kar je naravnost značilno za prof. Borisa Pahorja, ki slavi svoj 106. rojstni dan. O profesorju, kot ga že preko pol stoletja prav vsi nazivajo, so se še zlasti v zadnjih desetletjih razpisali najpomembnejši slovenski, italijanski in vsaj še evropski časopisi in mediji. O njem skoraj da težko zapišemo kaj, kar ni bilo že povedano. Prejel je številna literarna in druga odlikovanja, ki padajo kot dež na mokra tla človeka, ki ima za sabo sto let izkušenj, čudovitih spominov in bolečih bridkosti, ki so značilne za generacijo živečih v prvi polovici minulega stoletja.
Prof. Boris Pahor je pričevalec in upornik. Pričevalec grozot, ki jih je zmogel človek v blodnjah nestrpnosti in sovraštva do sočloveka. Videl in na lastnem mesu okusil višine in globoke padce, vse do spirale zla, ko so se na stežaj odprla vrata pekla preganjanja, vojne, lagerjev. A vendar mu je bilo dano, da se je iz nekropole, dežele smrti, ponovno povzpel v življenje. Zakorakal je v pomladni dan z vero v človeka, ki mu edino ljubezen katarzično vrne dostojanstvo. Krivicam, narodni, rasni in politični nestrpnosti se je vedno odločno uprl, kar pričajo njegovi javni nastopi, njegove politične revije, številne njegove politične pobude.
Svoje dolgo in novo podarjeno življenje je posvetil pisanju in pričevanju. In se tako na najboljši način poklonil vsem, ki jim spirala zla ni prizanesla. S svojimi deli in s svojimi besedami nagovarja številne generacije vedno znova in vse do danes z vrednotami, ki ne zastarajo: boj za pravično družbo, zagovarjanje demokratičnih načel in torej brezkompromisno odklanjanje vsake oblike totalitarizma, vztrajno zagovarjanje pravice tudi najmanjših narodov in najmanj razširjenih jezikov in kultur, da imajo svoj enakopraven prostor pod soncem, da jih senca številčno večjih ne zaduši. Kot častni predsednik stranke Slovenska skupnost, zbirne stranke Slovencev v Italiji, za katero je večkrat kandidiral na deželni ravni in na evropskih volitvah, priča o pomenu samostojnega političnega nastopanja neke skupnosti, ki hoče razpoznavno ohraniti svoj obraz tudi v političnem življenju.
Profesor Boris Pahor se uvršča v sam vrh velikih Slovencev in velikih Evropejcev. S svojo kulturno razgledanostjo, s svojimi izkušnjami, s svojo premočrtnostjo in načelnostjo nas spominja, opominja in spodbuja, da so vrednote, za katere je še kako vredno živeti in se zanje boriti. Ponosen, da je Slovenec, da je Tržačan, da je Primorec, da je Človek.
Hvala profesor in naj vas zdravje in ustvarjalna iskrivost spremljata kot do danes še naprej.
Boris Pahor se je rodil v Trstu. Kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodno-osvobodilnemu gibanju in leta 1944 aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo. Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.
