Višarje 2019
Ozavestimo si in živimo iz vrednot osamosvojitve
Slovenci po svetu | 05.08.2019, 12:43 Matjaž Merljak
Slovenija potrebuje aktivno državljanstvo, odprto in aktivno civilno družbo. Demokracijo in ustavnost moramo vzeti zares, prav tako svojo svobodo in s tem odgovornost. Ne pozabimo, zakaj smo se osamosvojili in ustanovili svojo državo. Tako je na letošnjem Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah naglašal vrhovni sodnik Jan Zobec. Tudi škof Bizjak je v pridigi spodbujal k sprejemanju domovine iz božje roke.
Romanje je potekalo že 31-ič, pripravila sta ga Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, sofinancira pa ga Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Jan Zobec se je v predavanju najprej spraševal, kaj nas opredeljuje kot narod in ali je nacionalizem dober ali slab. Ustavil se je ob različnih izrazih slovenstva, tudi ob narodni zavesti, saj so dolga desetletja v komunistični Jugoslaviji vtisnila globok pečat slovenski duši in zaznamovala miselno tkivo več generacijam. Ta poškodovanost se prenaša tudi na mlajše generacije in to prek državno-šolskega sistema in pred masovnih medijev. V tem se čuti odpor režima do zasebnega šolstva in prezir do odločb ustavnega sodišča, ki niso po volji oblastnikom.
Slovence je še spodbujal, naj bomo "srečni in ponosni, da nam je Bog naklonil privilegij živeti v tem času, po katerem so v večstoletnem boju za neodvisnost hrepenele generacije naših predhodnikov. Zato ne pustimo zapraviti dediščine naših očetov. Samostojnost in neodvisnost naše države ni darilo od zgoraj, še zdaleč ni pridobitev naših generacij, je skupen zgodovinski dosežek slovenskega naroda." Prav tako moramo po njegovem varovati EU in njene vrednote, saj je to naše območje svobode, varnost in pravičnosti.
Pri sveti maši je pel zbor naših rojakov s severne Nemčije, Slovenski cvet, ki je skupaj s Kvartetom klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov tudi oblikoval kulturni program po maši. V njem so sodelovali tudi udeleženci Višarskih dnevom mladih, ki so od četrtka do nedelje potekali v Porabju, Gradcu in na Višarjah.
Jan Zobec je 1978. leta diplomiral na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Zaposlil se je kot sodnik pripravnik na okrožnem sodišču v Ljubljani in bil po opravljenem pravosodnem izpitu leta 1981 izvoljen na mesto sodnika temeljnega sodišča v Kopru, leta 1985 pa na mesto sodnika višjega sodišča. Sodniški poklic je od leta 1991 nadaljeval na višjem sodišču v Ljubljani. Maja 2003 je postal sodnik na vrhovnem sodišču, od 2008 do 2017 je bil sodnik ustavnega sodišča. Vodil je več ekspertnih skupin, kot strokovnjak za civilno pravo pa je sodeloval v pripravi zakonodaje o pravdnih postopkih, sodeloval je tudi na številnih domačih in tujih strokovnih srečanjih, konferencah in seminarjih ter tudi sam predaval. Je avtor več kot 50 strokovnih in znanstvenih publikacij, predvsem o civilnem procesnem pravu. Širši javnosti je postal znan o odmevnim analitičnim člankom o hibah slovenskega totalitarnega sodstva z naslovom Mehki trebuh slovenskega sodstva. Letos mineva sedem let od njegove objave. Od takrat lahko njegovi dosledno strokovni in pogumni drži lahko sledimo v prispevkih v različnih medijih.
Tri Slovenije – ena identiteta
1. Uvodno
Višarje imajo izrazito simbolen pomen. Že pol tisočletja so božja pot – najprej treh ljudstev, zatem narodov, danes so božja pot Evrope. So stičišče različnih kultur, različnih jezikov in različnih tradicij. Zato simbolizirajo evropsko povezovanje, evropske narode in različno enakost, ali natančneje enakopravno različnost – različnost pod isto duhovno in pod isto evropsko streho. In zato je to tudi točka srečevanja treh Slovenij – matične, zamejske in izseljenske. Ko govorimo o treh Slovenijah, imamo vsi v mislih slovenski narod. In ko govorimo o slovenskem narodu, vznikne vprašanje, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo, kaj nas opredeljuje, kaj je naša identiteta, kaj nas povezuje – npr. Slovenca iz Ljubljane s Slovencem v Argentini, ali Slovenko iz Porabja s Slovencem iz Kopra, pa Koroškega Slovenca s Slovencem v Avstraliji, tržaškega Slovenca s Prekmurcem in tega s Slovencem v Pittsburghu. Ali, na časovni premici, Slovenca, rojenega na prelomu tisočletja, s svojim rojakom, moje, ali še starejše generacije in tiste, ki so danes še otroci.
2. Narod in izražanje nacionalne pripadnosti in narodne samobitnosti – nacionalizem
Kaj je narod, kaj je ljudstvo, kaj je nacija? Več vprašanj kot odgovorov. Tako kot se narodi v času spreminjajo, se spreminjajo tudi pogledi na ta sociološki, zgodovinski, antropološki, politološki, psihološki in končno pravni fenomen. Zato se profesor Jan Zielonka ne brez razloga sprašuje, ali v globaliziranem svetu medsebojno odvisnih ekonomij sploh še lahko govorimo o prihodnosti narodov, in ali bo klasičen, vestfalski model državne suverenosti zamenjan s srednjeveškim, pravilno novosrednjeveškim. V njem bodo namesto hierarhične strukture države, kot jo poznamo, prevladovale mreže mest, regij in celo nevladnih organizacij, kjer bo namesto koncentracije oblasti in moči v rokah nacionalne države, suverenosti in čiste, jasno definirane identitete vzniknil pojav prekrivajočih se oblasti, deljene suverenosti, multiidentitet in različnih oblastnih institucij ter nejasnih, zabrisanih meja.
Vprašanja o narodu so tudi ideološko nabita vprašanja. Pri nas še posebej. Poudarjanje nacionalnega, slovenskega, zlasti, kadar se to povezuje z etničnim in samobitnim, je namreč po mnenju nekaterih že spogledovanje s politično nekorektnostjo. Razlog naj bi bil v tem, da se na ta način Slovenci kot narod vzpostavljamo šele prek „drugega“, torej tujca, ki smo ga po osamosvojitvi našli v državljanih drugih bivših jugoslovanskih republik. Na kratko: da smo Slovenci že od osamosvojitve dalje nekakšni negativni nacionalisti. Zakaj? Najbrž zato, ker je že v Preambuli Ustave zapisano, da smo Republiko Slovenijo vzpostavili Slovenci, ki smo »v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost,« s čemer je »slovenski narod […] uresničil večstoletni boj za narodno osvoboditev, v katerem smo Slovenci izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«.
Kdor trdi, da smo Slovenci »negativni« ali »slabi« nacionalisti, se hudo moti. Najprej, Slovenci nikoli nismo bili hegemonistični, nikoli nismo bili agresorji, nikoli nismo nad katerim od sosednjih narodov izvrševali nasilja – razen nad samimi seboj. V vsej svoji zgodovini smo si prizadevali le za ohranitev svoje kulture in jezika. Nikomur ju nismo vsiljevali, nasprotno, vso našo zgodovino so jo vseljevali nam. Zato tudi slovenski nacionalizem ne more biti „slab“ nacionalizem, v kar nas želijo prepričati nekateri domači družboslovci. Naša osamosvojitev je bila obrambna, bila je osamosvojitev od totalitarne balkanske države, v kateri so se, kot ugotavlja Preambula Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: Temeljna ustavna listina), hudo kršile človekove pravice, in ki ni delovala kot pravna država. Naša osamosvojitev ni bila osamosvojitev naroda v imenu naroda samega, v imenu njegove veličine in kulturne superiornosti. Bila je osamosvojitev zaradi obrambe človekovega dostojanstva. Drugič, prej omenjeni očitki o politični nekorektnosti poudarjanja in izražanja slovenstva so celo v nasprotju z ustavno materijo, h kateri sodi tudi Preambula Ustave in prav tako Preambula Temeljne ustavne listine, kjer so zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do slovenske osamosvojitve, še bolj nazorno zapisana.
Neizpodbitno je tudi, da smo se Slovenci osamosvojili še z enim ciljem, namreč, da bi enakopravno vstopili v evropske povezave, v družino evropskih narodov. Ta cilj smo uresničili s članstvom v EU in NATO, ter nadalje, aktivno si prizadevamo, vsaj Ljubljanska pobuda to dokazuje, k ustavnemu povezovanju evropskih narodov. Slovenci se prav prek EU vračamo v civilizacijski in kulturni, tudi duhovni prostor, ki smo mu stoletja pripadali in nas je oblikoval in nas naredil Slovence. Gre za našo skupno evropsko kulturno in duhovno domovino.
Ko govorimo o nacionalnih čustvih, nacionalnem ponosu, ne moremo mimo spoznanja, da je ena od univerzalnih značilnosti človeške družbe prav to, da nam je, članom te družbe, pripisana skupna identifikacija. Vsak človek je rojen v neki skupnosti, ki ima svoje etnične značilnosti. Etnična identiteta oziroma etnična samoopredelitev je za posameznika bistvena, je namreč sestavina njegove osebne istovetnosti, ta pa njegovega samospoštovanja in je zato, ker je pač človeku imanentna, sestavina človekovega dostojanstva. Ta skupna identifikacija pa pomeni skupinski vidik posameznikove identitete. Identiteta vsakega od nas, slehernega človeškega bitja, ki vpliva na njegovo samozavedanje, je namreč večplastna in eno od teh plasti tvori tisto, kar sem malo prej povedal: nacionalno in prek nje etnično identiteto.
Zato nikakor ni ne politično niti kako drugače nekorektno izražati etnično in nacionalno pripadnost. In z druge strani. Omejevati pravico do izražanja te pripadnosti, četudi samo z »mehkimi metodami« kot je na primer zasmehovaje, omalovaževanje slovenske istovetnosti, ali celo pripisovati temu nekakšne nevarne nacionalistične težnje, je v svojem bistvu poseganje in omejevanje posameznikovih pravic osebnosti. Pri tem nikakor ne more biti pomembno, od kod prihaja in s čim je motivirano. Tako, kot je zavržen šovinizem, ki izvira iz izkustveno, logično in etično nevzdržne premise o večvrednosti določene nacije, ali rase, ter zato manjvrednosti vseh ostalih ali nekaterih, je enako zavržno poniževanje in zasmehovanje izražanja nacionalne pripadnosti. To prihaja s strani določene politike in je motivirano z jasnimi, otipljivimi, pragmatičnimi cilji, ki bi svoje interese lažje, uspešneje in učinkoviteje uresničevala brez obstoja nacionalne zavesti. Vizije globalne homogene ureditve brez držav in narodov, ter spogledovanje s tradicijo despotizma v novih balkanskih povezovanjih sta v tem primeru siamska dvojčka. Enako zavržno kot šovinizem je zato zaničevanje določenega izražanja nacionalnosti in nacionalnega ponosa, na primer etničnega porekla - naj gre za občudovanje slovenske literature ali za narodno nošo, glasbo, običaje, kulinariko. In pritisk, naj bo posreden ali neposreden, odpovedati se takim manifestacijam, ni nič manj nekorekten in nič manj nevaren od šovinizma. Pri tem ni pomembno s katere strani nacionalni prezir prihaja – naj bo s strani drugih „več vrednih“ narodov, ali s strani domače „napredne“ in „več vredne“ psevdo-elite.
Izraz slovenstva niso samo duhovni, intelektualni, znanstveni in politični dosežki, prek katerih smo se vzpostavili kot narod, so tudi ljudski običaji, ljudska kultura. Ruralno ni prav nič manj vredno od urbanega, in tisto, kar je, ali se zdi konzervativno, ni nič manj – in predvsem ne že vnaprej manj vredno – od „naprednega“ ali „progresivnega“. Pripadnost svojemu narodu se izraža na različne načine, kot so tudi plasti nacionalnega raznolike – v narodu je združeno vse, od visoke kulture, umetnosti in znanstvenih dosežkov, od Brižinskih spomenikov, Trubarja, prevoda Biblije (ki je bil v tistem času 12. prevod na svetu), Valvasorja, Jurija Vege, Prešerna, Jožefa Stefana (po katerem se imenuje fizikalni zakon o toplotnem sevanju), Cankarja, Hermana Potočnika, Plečnika, Borisa Pahorja, Jančarja, pa vse do ljudskega izročila in ljudske kulture. Končno so del naše identitete tudi bloške smuči, kranjska klobasa (ki je, recimo poletela v vesolje), ljudska glasba, naj bo komu všeč ali ne, tudi Avseniki, Modrijani, skupaj s Siddharto, tudi Laibachom in Neue Slowenische Kunst ter, seveda, Oto Pestnerjem. Vse, na kar smo – mi, Slovenci! – lahko ponosni.
3. Povezovalne prvine slovenskega naroda
Kaj torej opredeljuje narod, kaj nas povezuje in vzpostavlja kot Slovence? Je to rodovna pripadnost. Močno dvomim. Čeprav ima slovenstvo zagotovo neke skupne genetske korenine, morda pretežno slovanske, morda venetske, keltske, staroselske, Bog vedi katere še, so stoletja življenja v multi-etničnem Svetem rimskem cesarstvu, na prostoru, kjer se stikajo različne kulture in jeziki, nujno pustila svoja rodovne, genetske posledice. Slovenstvo, kakršnokoli je v svojem izvirnem genetskem ustroju že bilo, se je pomešalo in oplemenitilo z drugimi ljudstvi in narodi. Že če pogledamo svoja rodoslovja, marsikdo od nas, tudi sam sem eden takih, nima povsem slovenske krvi. Pa vendar smo povsem Slovenci. Smo pač maloštevilen narod, živeč na stičišču različnih narodov in kultur, obkrožen z drugimi narodi, na stičišču germanskega, slovanskega, romanskega, ogrskega. Tudi sicer so teorije o genetski, rodovni sorodnosti preživete. Zgodovina nas uči, da so vsi narodi, še posebej na območjih z intenzivno zgodovinsko dinamiko, ki je značilna za del Evrope in kjer se nahaja slovensko ozemlje, nastali s preseljevanjem, selitvami, tudi osvajanji ter mešanjem med staroselci in prišleki. Torej rodovno poreklo ni odgovor – zato moramo iskati dalje.
Kaj nas zato povezuje? Je to ozemlje in zavest o ozemlju? Matično Slovenijo zagotovo. Zamejska Slovenija tvori z matično skupen slovenski kulturni prostor – ki pa je kulturen, ne tudi ozemeljsko-političen. Slovensko izseljenstvo pa je diaspora ravno zato, ker je ozemeljsko ločeno od matične domovine. Prav pri izseljenski Slovenji so bolj kot kjerkoli drugje izražene nematerialne komponente nacionalne pripadnosti. Ravno zaradi njih ste Slovenci iz diaspore ostali in obstali kot Slovenci. Končno, ozrimo se po Judih, več kot tisoč let so bili brez ozemlja, a so z močno kulturno in duhovno povezanostjo kljubovali vsem, še tako nečloveškim izzivom usode.
Ko govorim o izseljenski Sloveniji, o naši diaspori, mi na tem mestu, prosim, dovolite krajši ekskurz, obrobno, a nikakor nepomembno pripombo. Ob pisanju govora namreč nisem našel primernejšega mesta, kjer bi to povedal: Naša diaspora in tudi zamejska Slovenija pomenita neprecenljiv človeški vir, vir sveže krvi, znanja in širine duha, ki ga matični Sloveniji primanjkuje. Večkrat je bilo rečeno, da je bila Nemčija po padcu Berlinskega zidu v boljšem položaju in da je tranzicijo vzhodnih dežel po združitvi veliko lažje izpeljala, tudi lustracija ni povzročila vrzeli. Zakaj? Zato, ker je imela personalni potencial v Zahodni Nemčiji. Slovenija resda ni imela Zahodne Slovenije, je pa imela in še vedno ima zamejsko in izseljensko Slovenijo. Velika škoda je, da tega potenciala ni izkoristila – če bi ga, bi bila danes, prepričan sem, v boljši kondiciji – zagotovo bi bilo manj provincialnosti, manj zatohlosti, več za nacionalno vitalnost nujnega svetovljanstva in sveže krvi ter posledično tudi bistveno manj ugrabljenosti institucij in starorežimskih povezav.
Kaj pa jezik, nas povezuje jezik? Zagotovo, vsekakor, slovenščina je naš materin jezik, z njim in v njem se izražamo, sporazumevamo, prek jezika vstopamo v zunanji sveti, skozi njega govori naša duša. Tako kot brez sporazumevanja ni človeka, tudi brez slovenščine, tega starodavnega jezika, ki pozna dvojino, ni Slovenca. Pa vendar, v diaspori na drugih celinah živijo tudi Slovenci, denimo tretja, četrta generacija, pri katerih se je njihov stik s slovenskim jezikom izgubil, ki komaj še razumejo slovensko – če sploh – pa se kljub temu počutijo Slovence – ker se zavedajo svojih slovenskih korenin, ker so na njih ponosni, in ker negujejo slovensko kulturno izročilo. Sam jih osebno poznam. Konec koncev, kaj pa Švicarji, kaj je njihov jezik – francoski, nemški, italijanski, retoromanski? In spet, Nemci, Avstrijci, Švicarji govorijo isti jezik, tudi Angleži in Irci, pa gre pri vseh za različne narode.
Dalje, je za Slovenstvo bistvena pripadnost isti veroizpovedi? Morda nekoč, ko smo bili še ljudstvo, danes najbrž ne več. Zagotovo je krščanstvo in še posebej Rimokatoliška cerkev dala neizbrisen pečat slovenski kulturi in narodovim duhovnim dosežkom – a eno je kultura, drugo je veroizpoved ter pripadnost veroizpovedi ali določeni Cerkvi. Avtohtoni sta Rimokatoliška in evangeličanska cerkev, seveda tudi Judaizem, vendar so tu še pripadniki drugih cerkva in verstev, agnostiki in ateisti – delež teh se je v matični Sloveniji izrazito povečal po drugi svetovni vojni. Torej - tudi vera ni nujno tisto, kar bi bistveno opredeljevalo slovensko nacionalno identiteto.
Ostaja le še skupna kultura v najširšem možnem pogledu in spomin. Je torej kultura tisto, kar nas povezuje ter dela enkratne, neponovljive, tako kot je skupen spomin, ki ni drugo kot le zgoščena ozaveščena preteklost, tisto, kar nas veže, uči, napolnjuje in povezuje? Preteklosti ne moreš ubežati, obstaja, dokler obstajamo in nas določa, da smo taki, kakršni smo. Ali ni trenutek le teoretična abstrakcija, konstrukt, v resnici metafora kronološke zgoščenosti – ki v času niti ne obstaja? Tisto, kar nas opredeljuje in pogojuje ter nas skupaj z našo svobodno voljo usmerja v individualno in skupno prihodnost, je samo preteklost – in spomin nanjo – naj bo oddaljena ali bližnja – naj bo lepa ali grda, slavna ali neslavna, sijoča ali sramotna. Ta je tista, ki nujno vpliva na našo prihodnost, na naše odločitve in s tem na naša življenja. Slovenska preteklost je nastajala skozi stoletja, učila nas je, oblikovala nas je in prav skozi njo, z narodovimi zgodovinskimi dosežki smo pred 28 leti v odločilnem zgodovinskem trenutku našli sebe. Je bila to prva pisana beseda v latinici v kateremkoli jeziku iz skupine slovanskih jezikov, so bili naši poeti, Prešeren, še prej Vodnik, je bila to Majniška deklaracija iz prelomnega leta 1848, nato taborsko gibanje, so bili general Maister in njegovi borci za severno mejo, Tigrovci, prvi evropski antifašisti, Nova revija, pisateljska ustava…. ? Ja, vse to je bilo - in še marsikaj bi lahko našteval, kar se je moralo zgoditi, da smo končno dosegli vrhunec slovenske zgodovine, osamosvojitev. Zgodovina nas je vodila in učila. Zato sta prav kultura v najširšem pomenu in skupen spomin bistveni za našo identiteto.
4. Splošno-kulturna nesoglasja v luči zgodovinske, politične in demografske dinamike
Vendar spet naletimo na problem. Na tem širokem polju nacionalne zavesti namreč ni vse táko, na čemer bi lahko gradili prihodnost, ter sebi in drugim narodom dajali za zgled. Predvsem pa o tem še vedno ni soglasja – zlasti ne v matični Sloveniji. Slovenija je bila namreč v prejšnjem stoletju več kot samo del vseevropske katastrofe. Najprej je bila žrtev fašizma, nato nacizma in nazadnje skoraj 50 let žrtev komunizma. Ta je prav zaradi dolgotrajnosti in sistematičnosti od vseh najbolj opustošil in zaznamoval nacionalno tkivo. To potrjuje tako število žrtev kot tudi posledice, ki jih še danes izpričujejo nacionalni značaj, ekonomija ter politična, pravna in ustavna kultura.
Razen tega se je v prejšnjem stoletju matična Slovenija demografsko in kulturno intenzivno spreminjala. Sprva zaradi vala izseljevanja ob prelomu iz 19. v 20. stoletje kot posledice agrarne prenaseljenosti. Po prvi svetovni vojni se je izseljevanje nadaljevalo, najbolj na Primorskem, ki je pripadlo Italiji. Posebej pomembno pa je tole: za razliko od drugih narodov prej skupne monarhije, se je Slovenija po prvi svetovni vojni znašla v nekem povsem drugem, upam si reči v tujem civilizacijskem in kulturnem prostoru. Po skoraj tisočletni pripadnosti srednje-evropski kulturni sferi, ter s tem zahodni civilizacijski paradigmi (v vsej tej eri so ostale vzhodne meje slovenskega in s tem zahodno-civilizacijskega ozemlja nespremenjene) je pristala na Balkanu. Še kako prav je imel Cankar, ko je pet let pred usodno združitvijo z južnoslovanskimi narodi v svojem znamenitem govoru Slovenci in Jugoslovani (žal zaman) opozarjal: »Po krvi smo bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu«. Ne samo to, Cankar je (na konvenciji takratne Socialdemokratske stranke) jasno povedal tudi naslednje: »Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme.« In nato: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.« Ob tem ne morem, da se ne bi spomnil Seneke, da se je motiti človeško – vztrajati pri tem pa diabolično.
Zanimivo je tudi, kar nam pripoveduje profesor Matjaž Klemenčič v svojem habilitacijskem predavanju, da je po prvi svetovni vojni najprej sledil val vračanja slovenskih izseljencev v novonastalo državo (Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev), vendar pa so se razočarani nad razmerami, ki so vladale v tej državi, kmalu vrnili v Združene države Amerike. Temu procesu lahko lepo sledimo tudi v ameriških priseljenskih statistikah.
Posledice odločitve o povezavi z južnoslovanskimi narodi na Balkanu so nas vodile v jugo-komunizem po drugi svetovni vojni in vsesplošno zaostalost – najprej politično - demokratično, humanistično nato ekonomsko in končno splošno-kulturno. Stik s z zahodno civilizacijo, ki je bil v času med obema vojnama, zlasti s šestojanuarsko diktaturo zrahljan, se je s komunistično revolucijo in vsem, kar ji je sledilo, tako rekoč pretrgal. Zaradi povojnih izvensodnih pobojev in politične ter nato ekonomske emigracije so bile posledice jugokomunizma tudi demografske. Matično domovino so bili prisiljeni zapustiti številni intelektualci, predstavnik meščanstva, uspešni podjetniki, svobodoljubni misleči posamezniki in oponenti komunistične diktature, da ne omenjam etničnega čiščenja na Obali in usode več stoletij na slovenskem ozemlju živečih Nemcev. Slovenija je bila proletarizirana in posledično pavperizirana. Posledice teh demografskih sprememb, zlasti na splošno kulturnem področju čutimo še danes. Spoznavamo tudi, da so dolga desetletja življenja v totalitarni Jugoslaviji vtisnila globok pečat slovenski duši, zaznamovala nacionalno miselno tkivo več generacijam ter da se ta poškodovanost prenaša tudi na mlajše generacije. Kar je še huje, prenaša se hote in to na dva načina – prek državno-šolskega sistema vzgoje in izobraževanja na eni strani, ter na drugi strani prek vpliva masovnih medijev, zlasti nekaterih dominantnih in zabavljaških, ki z metodo tihe kulturne in subkulturne invazije, s tihim tkanjem duha vrednotno in nazorsko gnetejo mlajše generacije, kot pač ustreza tistim, ki imajo oblast in z njo svoje računice. V tem pogledu nismo v temelju nič drugačni od fenomena, ki ga ruski sociolog Gudkov imenuje homo Sovieticus. Prevladujoča miselnost v matični Sloveniji je primerljiva, seveda mutatis mutandis, s tisto, ki jo pripovedujejo zgodbe nobelovke Svetlane Aleksijevič, Čas iz druge roke.
5. Erozija vrednot slovenske osamosvojitve v matični Sloveniji
Zato ne čudi odpor režima do zasebnega šolstva, prezir do odločb Ustavnega sodišča, ki niso po volji stvarnih oblastnikov. Odpor do vrednot ustavne demokracije, ki bi lahko ogrozile njihove monopole, interese in njihovo vladavino. Zato tudi ne presenečajo njihova prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja. Nadzor nad mediji in nad svobodo izražanja zagotavlja kratkoročen, obvladovanje šolstva in izobraževanja pa dolgoročen vpliv in preživetje režima. Samo poglejte, anketo, ki jo je ob 30. obletnici Majniške deklaracije izvedel Siol o dveh zastavah – slovenski in zastavi neobstoječe propadle države Jugoslavije. Slovenska zastava je prejela 31,89% glasov podpore, medtem ko jih je jugoslovanska pobrala 67,34%. Manj kot odstotek Slovencev se ni znalo odločiti, ali pa jih vprašanje ni zanimalo. V sodobni matični Sloveniji po 28 letih samostojnosti še vedno ni nacionalnega soglasja o bistvenih premisah liberalne demokracije. V tem pogledu težko govorimo o isti nacionalni duši izseljenske, tudi zamejske Slovenije na eni strani in tiste v matični domovini. Včasih s strahom pomisliš, da bomo morda celo več slovenskega našli v diaspori, v Argentini, Avstraliji, Ameriki kot tu na sončni strani Alp. Ali, kot mi je rekel prijatelj, če hočeš doživeti Slovenijo, potem jo obišči v Argentini.
Spomeniki revolucionarnemu nasilju in ideologom množičnih umorov niso del naše kulture in še manj del naše identitete – nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Tisto, o čemer govorijo in kar sporočajo, na kar opozarjajo in nas učijo, je vsekakor del našega zgodovinskega spomina, del naše temne zgodovine. Vendar razglašati, da so del naše kulturne istovetnosti, je nekako tako, kot če bi Nemci razglašali, da so nacizem in obeležja, ki ga poveličujejo in slavijo, če bi še obstajala, del njihove kulturne identitete. Nasprotno, del nemške identitete je ustavni patriotizem: ponotranjenje vrednot ustavne demokracije, začenši s človekovim dostojanstvom kot prakanonom ustavne demokracije. Zato je del njihove sodobne kulture in s tem nacionalne identitete vse, kar je diametralno nasprotno ideologiji Tretjega Rajha. Prav zato je v Nemčiji zanikanje Holokavsta kaznivo dejanje.
Tudi pri nas bi moralo biti tako, tudi mi bi morali svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma, Z drugimi besedami, zavedati bi se morali tistega, kar smo v svoji zgodovinski kulminaciji, ob osamosvojitvi, v najpomembnejšem trenutku svoje zgodovine, zapisali v Preambuli Temeljne ustavne listine. Slovenci smo se osamosvojili in ustanovili svojo državo zaradi varovanja človekovega dostojanstva, ker, kot je reklo Ustavno sodišče v odločbi o Titovi cesti, »[v] ustavni demokraciji je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve.« Slovenska identiteta bi morala zato temeljiti na ustavnem patriotizmu: na zvestobi v ustavo zapisanim načelom. Podobno, kot je ta fenomen po moralni katastrofi Nemcev in samorefleksiji, ki ji je sledila, poimenoval nemški filozof Habermas. Tako kot nemška bi morala tudi slovenska nacionalna identiteta graditi na ustavnem patriotizmu, kajti, spet, enako kot temelji nemška identiteta na antinacizmu, mora slovenska, kot to izhaja iz Preambule Temeljne ustavne listine, temeljiti na antikomunizmu, na prelomu s prejšnjim vrednostnim sistemom. To je Ustavno sodišče v malo prej omenjeni odločbi jasno povedalo: »S sprejetjem […] osamosvojitvenih dokumentov torej ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve.«
V osi slovenske nacionalne identitete bi zato morale biti, trdo verjamem, da tudi so (čeprav trenutno nekje zakopane), vrednote, ki so bile motiv za osamosvojitev. In ob njih širša evropska zavest in evropska kultura, katere neločljiv del smo. Prav prek te kulture smo se namreč oblikovali kot nacija in se s ponotranjenjem ustavnih vrednot, ki so v svojem bistvu vrednote osamosvojitve, povezali kot enakopravno svobodni posamezniki.
Zato so protiustavni tako spomeniki, rdeče zvezde, celo na novo postavljene na nekaterih ljubljanskih vpadnicah, kot tudi oblastno poveličevanje totalitarne preteklosti. Protiustavno je dvakrat. Najprej, ker temelji na zanikanju človekovega dostojanstva, srčike slovenske in evropske ustavnosti, in, kot je Ustavno sodišče navedlo v že omenjeni znameniti odločbi, ker je »[o]blastno izražanje priznanja totalitarnim režimom, ki so v 20. stoletju pretresali Evropo in vodili k milijonom žrtvam in sistematičnim kršitvam človekovih pravic, […] v nasprotju z zavzemanjem za spoštovanje človekovega dostojanstva, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih vrednot, ki jih delijo sodobne evropske ustavne demokracije«.
Po mojem mnenju pa je ustavno sporno tudi zato, ker pomeni identifikacijo države z določeno nazorsko, ideološko usmeritvijo. Slovenija ni lastnina in ni plen določene ideologije in nazorske usmeritve, Slovenija je pluralna in enako dobra mati vsem njenim državljanom. Zato v njej ne sme biti prvorazrednih, tistih, ki so »pravilno« nazorsko in ideološko naravnani in drugorazrednih, tistih, katerih idejni kompas ni »pravilno« kalibriran. Slovenija je domovina vseh Slovenk in Slovencev, Republika Slovenija je država vseh slovenskih državljank in državljanov. In slovenska kultura je duhovni prostor vseh, ki tukaj živimo – tako ali drugače (versko, nazorsko, politično, spolno itd.) usmerjeni. Vsi živimo pod skupno streho v narodu ponotranjenih ustavnih vrednot. Slovenija ni in ne sme biti monolitna. Nasprotno, Slovenija je in tudi mora biti pluralna.
A kadar država, oz. njena oblast, ki je bila nedavno totalitarna in zaznamovana z množičnim ter sistematičnim kršenjem človekovih pravic, taka je bila SFRJ, za katero je v Preambuli Temeljne ustavne listine ugotovljeno, da so bile v njej hudo kršene človekove pravice in da ni delovala kot pravno urejena država, če taka država v desetletjih tranzicije ni sposobna izvesti resne in temeljite menjave oblasti in družbenih elit, menjave, kot jo je na primer izvedla Nemčija po drugi svetovni vojni in nato po padcu Berlinskega zidu v svojih vzhodnih deželah; če taka država in njena oblast ne jemlje človekovih pravic in ustavnosti resno in se upira izvršitvi odločb ustavnega sodišča; če pravosodje take države obračunava s politično opozicijo; če se taka država nameni omejevati svobodo izražanja z inšpektorji za sovražni govor; če taka oblast, četudi lokalna, poimenuje cesto po človeku, ki pomeni utelešenje totalitarnega zla; in če taka oblast, pa spet, četudi lokalna, na vpadnice v glavno mesto postavi simbole totalitarnega nasilja – tedaj je položaj podoben, kot če bi ozdravljen alkoholik spet začel segati po alkoholu. Morda na videz nedolžen glaž vina bo pripeljal do naslednjega in ta do ponovitve ter nato do usodnega recidivizma, ki se bo končal s katastrofo.
Če je še okolje do tega nezainteresirano in apatično, ali pa, če je celo naklonjeno takim patologijam, o čemer pričajo vzniki populističnih gibanj in njihovih vodij, pojav t.i. neliberalnih demokracij ter avtokratskih legalistov, katastrofa ni daleč. Če smo nekoč, nedolgo nazaj še verjeli, da pomeni prevlada ustavnih demokracij in vstop srednjeevropskih postkomunističnih držav v EU nastop konca zgodovine, ker, kot je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja napovedoval Francis Fukuyama, liberalni in demokratični konstitucionalizem oznanja končno točko človeške ideološke evolucije z univerzalizacijo modela zahodne liberalne demokracije, da poti nazaj ni več, in da je liberalna demokracija »edina igra v mestu«, je današnja evropska slika drugačna. Ustavnemu nazadovanju smo priča marsikje v nekdanjih sprva uspešnih postkomunističnih liberalnih demokracijah, ki se odkrito pretvarjajo v neliberalne demokracije, ali, kot temu novodobnemu fenomenu pravi profesorica Scheppele, legalistične avtokracije. Temu se je mogoče upreti samo z močnim, robustnim imunskim sistemom. V povojni Nemčiji je bilo to dvoje – na ljudski ravni ustavni patriotizem, na institucionalni ravni pa kot odsev tega patriotizma Zvezno ustavno sodišče kot ultimativni varuh človekovih pravic in zato osrednji ustavni organ ljudskega zaupanja in ponosa.
6. Slovenska nacionalna = ustavna identiteta
Naj bo tako tudi pri nas. Formalno pravno okolje, recimo temu strojna oprema, nam ni bilo še nikoli bolj naklonjeno. Postali smo nacija, polno mobiliziran in institucionaliziran narod. Postavili smo temelje svoje državnosti, vanje neizbrisno vklesali človekovo dostojanstvo, ga zavarovali še na evropski ravni v povezavi z drugimi članicami EU, skupaj z drugimi narodi živimo v območju miru, blaginje in svobode. Soodločamo o evropski prihodnosti, schengensko območje nam omogoča tudi fizično neoviran stik z zamejsko Slovenijo, digitaliziran in spletno povezan svet ter globalizacija povezujeta matično in izseljensko Slovenijo, slovenska kultura je znana in pripoznana onkraj naših meja, naša materinščina je eden od uradnih jezikov najuspešnejše zveze držav, območja, o katerem ogromna večina človeštva lahko samo sanja.
Zavedajmo se teh dosežkov, naj nas to zavedanje povezuje ter hkrati spodbuja in navdihuje k njihovemu varstvu ter nadaljnji krepitvi in razvoju. Bodimo srečni in ponosni, da nam je Bog naklonil privilegij živeti v tem času, po katerem so v večstoletnem boju za neodvisnost hrepenele generacije naših predhodnikov. Zato ne pustimo zapraviti dediščine naših očetov. Samostojnost in neodvisnost naše države ni darilo od zgoraj, še zdaleč ni pridobitev naših generacij, je skupen zgodovinski dosežek slovenskega naroda, ki se je, kot je zapisano v Preambuli k Ustavi, uresničil po večstoletnem boju za narodno osvoboditev. Zato gradimo in dopolnjujmo naš skupen evropski ustavni okvir ter varujmo Slovenijo, ponotranjimo in varujmo vrednote osamosvojitve, kot so zapisane v ustavnih dokumentih, varujmo Evropo, razvijajmo evropski duh, pripadnost skupnim evropskim vrednotam in hkrati krepimo slovenstvo, ki ni drugega kot le ena od 28-ih modifikacij Evrope. Dovolite mi, prosim, alegorijo na Bachov koncert za dve violini v D-molu, ko solista v harmoničnem prepletu občasno spreminjata melodično linijo z različnimi melodijami in ritmi, a vendar na koncu, in to je tu bistveno, združena skupaj ustvarjata dovršeno harmonijo. Ena violina smo mi, druga, z naše perspektive je EU, orkester v ozadju so države članice EU. Prizadevajmo si k taki harmoniji in varujmo našo domovino, naš narod, našo EU, kar pomeni naše vrednote, ki so se oblikovale skozi stoletja, da ne rečem tisočletja – od antike, judovsko-krščanske tradicije, razsvetljenstva, do spoznanj, izvirajočih iz grozot dvajsetega stoletja, ki so nas končno pripeljale v območje svobode, varnosti in pravičnosti.
Vendar tako kot velja za vse vrednote ustavne demokracije, tudi območje svobode, varnosti in pravičnosti ni samoumevno. V kakšni meri bo Slovenija ostala in obstala ustavna demokracija in v kakšni meri bo naš evropski dom območje svobode, varnosti in pravičnosti kljuboval izzivom časa – od kriz ustavnosti, vznika populizmov in posledičnega ustavnega nazadovanja v avtokracije, deficita demokratične legitimnosti osrednjih organov odločanja Unije, nevarnosti denarnih in javnofinančnih kriz, do nezakonitih priseljevanj in migracij, nevarnosti terorističnih napadov in groženj itd., je na koncu odvisno od nas samih, od vsakega med nami.
Zato, gospe in gospodje, drage rojakinje in rojaki, ki ste, oprostite izrazu, programska oprema demokracije, vzemite demokracijo in ustavnost resno, vzemite resno svojo svobodo in s tem odgovornost, bodite aktivni in odgovorni pripadniki naroda, bodite aktivni in odgovorni državljani. Gradimo ustavni patriotizem, postavimo ga v jedro naše nacionalne identitete, spoštujemo in varujmo ustavne vrednote, ki so v svojem bistvu vrednote slovenske osamosvojitve. Te pomenijo našo ustavno identiteto in so zapisane v osamosvojitvenih ustavnih dokumentih, v Ustavi, zapisane so tudi v odločbah Ustavnega sodišča, med katerimi ima poseben položaj, danes že nekajkrat omenjena znamenita odločba o Titovi cesti, kjer smo kot bistveno in nosilno misel, ki prežema našo identiteto, ustavni sodniki zapisali, da pomeni slovenska osamosvojitev »prelom s prejšnjo državo in njeno ureditvijo«, da je šlo »za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve«.
Slovenija potrebuje aktivno državljanstvo, aktivacijo ustavne in državljanske zavesti, nepretrgan civilno-družbeni ustavni monitoring, odprt in svoboden javni diskurz, odprto in aktivno civilno družbo. Samo ob odgovornem ravnanju vsakogar v vsakdanjem življenju in prek državljanske aktivnosti z močjo argumentirane javne (in tudi s pravnimi sredstvi uveljavljane) besede bomo ob Ustavnem sodišču kot ultimativnem varuhu ustavnosti premagali krize in obvarovali in svobodo vsakogar od nas. Vsak od nas na svojem področju si moramo prizadevati zavarovati nedotakljivo, večno jedro slovenske ustavne in s tem nacionalne identitete: slovensko suverenost, človekovo dostojanstvo in njegovo svobodo, enakost v človekovih pravicah in pred zakonom, oblast ljudstva ter vladavino prava.
Naj sklenem, kjer sem začel. Višarje so evropska romarska pot, združujejo evropske narode pod isto božjo streho. Zato na duhovnem področju simbolizirajo tisto, kar naj bo cilj združene Evrope - duhovno enotnost v vseh svojih kulturnih različnostih. Slovencem so, tako kot drugim narodom, določene dobrine in prostori zaupani v varstvo. Varovati jih moramo pod svojim in skupnim evropskim ustavnim okriljem, ki si ga delimo z drugimi narodi združene Evrope.
Pridiga škofa Jurija Bizjaka
Dragi rojaki iz domovine in zamejstva in izseljenstva, cenjeni gostje in spoštovani domačini. Prisrčno vas pozdravljam v romarski cerkvi Matere Božje na Svetih Višarjah in vam želim milost in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Tudi letos smo se zbrali, kakor vsako leto, da utrdimo krepost svoje vere in svojega upanja ter svoje ljubezni, tudi ljubezni do domovine in do drugih narodov, da okrepimo medsebojne vezi, da obnovimo stara poznanstva in sklenemo nova prijateljstva. Takšno srečanje ima svoje mesto tudi v cerkvi in pri bogoslužju, saj smo tudi vsak svojo deželo in svojo domovino prejeli po Gospodovi dobroti in jo sprejemamo iz Božje roke.V pesmi, ki jo je izvoljenemu ljudstvu zložil tik pred svojo smrtjo, namreč piše Mojzes: 'Ko je Najvišji narodom delil posesti, ko je ločeval človeške otroke, je ljudstvom določil ozemlja po številu Izraelovih sinov' (5 Mz 32,8). Podobno pravi Job v svojem govoru prijateljem: 'Narode povečuje in jih pokončuje, narode razširja in jih ugonablja' (Job 12,23). Isto misel je ponovil apostol Pavel na areopagu v Atenah: 'Iz enega izvora je ustvaril ves človeški rod, da prebiva po vsej zemlji, in je bivanju ljudi odmeril ter določil čase in meje' (Apd 17,26). Misel, da smo vsak svojo domovino prejeli od našega Gospoda in Stvarnika, krepi ljubezen vsakega človeka do rodnega kraja in materinega jezika.
Današnji odlomki Božje besede nas opozarjajo na dvojno presežnost in odprtost, ki je potrebna najprej vsakemu posamezniku in vsakemu človeku: presežnost in odprtost do Gospoda in presežnost in odprtost do bližnjega in do soseda. Vsakemu izmed nas se namreč lahko zgodi, da se zapre vase in ne vidi človeka poleg sebe, ali da se zapre v ta svet in ne vidi nad seboj Gospoda. Zato si vsakdo mora stalno prizadevati za to dvojno presežnost in odprtost do ljudi okrog sebe in do Gospoda nebes nad seboj. Preseganje samega sebe nasproti bližnjemu namreč naredi človeka za človeka in preseganje samega sebe nasproti Bogu naredi človeka za Božjega otroka.
Navedeno pravilo, ki v skladu s prvo in drugo največjo zapovedjo velja za vsakega posameznika, pa seveda velja tudi za vsak narod. Tudi vsak narod se namreč lahko zapre sam vase, da ne vidi svojega soseda, in se lahko zapre samo v ta svet, da ne vidi nad seboj Gospoda. Pred takšno slepoto in takšno zablodo nas opozarjajo tudi vsa tri današnja branja: Gospodova prilika v evangeliju – kar pa si spravil, čigavo bo; Pavlova spodbuda v drugem berilu – iščite to, kar je zgoraj; Pridigarjeva trezna presoja v prvem berilu – vse je nečimrnost!
Tudi velika večina nekega naroda se namreč lahko zapre sama vase in ne vidi nad seboj Gospoda. Tako se je, kakor je vsem dobro znano, dogajalo celo izvoljenemu narodu, kjer je pogosto ostajala zvesta komaj desetina. Ob razdelitvi Salomonovega kraljestva je prerok Ahija dodelil severnemu kraljestvu deset kosov, samo en kos je ostal južnemu kraljestvu (1 Kr 30-32). Prerok Izaija napoveduje rešitev desetine prebivalstva (Iz 6,13); prav tako prerok Zaharija (Zah 13,8-9), ki nadaljuje: 'Če pa katera izmed rodbin dežele ne bo hotela prihajati v Jeruzalem molit Kralja, Gospoda nad vojskami, zanjo ne bo dežja' (Zah 14,17). In naš Gospod v evangeliju blagruje 'malo čredo' (Lk 12, 32).
Iz istega razloga se nam tudi na ravni mednarodni stalno dogaja, kar ugotavlja Pridigar: 'Tudi to sem videl, da je ves trud in vsa spretnost pri delu le zavist enega proti drugemu; tudi to je nečimrnost in obtežitev duha' (Prd 4,4). In apostol Jakob ugotavlja: Zavist je počelo sovraštva in vojn: Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dobiti. Borite se in se vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prosite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili' (Jk 4,1-3).
Podobno blago naročilo daje tudi apostol Peter v svojem prvem pismu: »Odložite torej vsako hudobijo in vso zvijačnost in hinavščino in zavist in vse opravljanje. Kakor novorojeni otroci zahrepenite po pristnem, neponarejenem mleku, da boste po njem zrasli v zveličanje, ko ste vendar okusili, da je Gospod dober« (1 Pt 2,1-3). Apostol postavlja vernikom za zgled otroka, ki hrepeni po pristnem, neponarejenem materinem mleku. Zavist je izprijenost, ki ni zadovoljna, s tem, kar ima, in ponaredek, ki drugim ne privošči, česar sam nima!
Božja beseda pa nikakor ne pogreša niti veličastnih in ugodnih rešitev. Prerok Izaija napoveduje: 'Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo stala vrh gora, vzvišena nad griči. In vreli bodo ki njej vsi narodi, mnoga ljudstva pojdejo tja in poreko: Pridite, pojdimo h gori Gospodovi, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po Gospodovih stezah!' (Iz 2,2-3). In končno uresničitev veličastnega Gospodovega načrta nam podaja apostol Janez v Knjigi Razodetja: 'Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah' (Raz 7,9). Naj nam, dragi bratje in sestre, tudi današnje srečanje pomaga, da se bomo še bolj zavzemali za mir in sožitje na svetu. Amen.
