Smo roboti, ki jih je mogoče izključiti?
Slovenija | 16.07.2019, 10:29 Marjana Debevec
Javnost je pretekli teden pretresla smrt Francoza Vincenta Lamberta. Dovolili mu bodo umreti, je zapisal eden od slovenskih portalov. Kdaj se uporabi ta izraz? Dovoli se umreti nekomu, ki je na koncu življenja, neozdravljivo bolan in pri katerem zdravljenje nima več nobenega smisla. Takrat se človek naravno poslovi s tega sveta.
Pri Lambertu ni bil izpolnjen nobeden od teh pogojev: ni bil na koncu življenja, ni bil na smrt bolan in sploh ni potreboval nekega posebnega zdravljenja: dihal je sam, srce mu je bilo brez pomoči. Vse, kar je potreboval v svojem stanju minimalne zavesti je bilo to, da je prejemal hrano in tekočino. In to so mu po odločitvi najvišjega sodišča v Franciji vzeli, čeprav so invalidne osebe zaščitene s konvencijo Združenih narodov, na kar je opozarjala tudi njegova mati. Ta je ob sinovi smrti dejala, da je država izvedla zločin. Sama je večkrat pokazala posnetke, kako Lambert obrača glavo, se odziva in izraža čustva. Ni šlo torej za osebo v vegetativnem stanju. In vendar je moral umreti.
P. dr. Tadej Strehovec v komentarju za tednik Družina navaja, da je v Franciji še več kot 1700 bolnikov, ki so v podobnem stanju. Vincentov primer bi lahko tako postal prcedens tudi zanje.
Zmrazi me, ko pomislim, kako malo je vredno človeško življenje, sploh če ni več koristno, če je potrebno nege, skrbi in našega časa, ki bi ga lahko sicer namenili svojim dejavnostim, službi, zabavi ali prostemu času. Sprašujem se, kakšna družba postajamo in kaj s tem sporočamo našim otrokom.
Francoski časopis Le figaro je ob Lambertovem primeru pisal o "programu evtanazije" za odpravo telesno in duševno prizadetih oseb, izveden leta 1939 na izrecno zahtevo Adolfa Hitlerja. Za kvalificiranje tega podjetja je führer uporabil tudi blažjo besedo "gnadentod", ki jo lahko prevedemo kot "smrt, ki jo povzroči usmiljenje" ali "usmiljena smrt" – izraz, ki ga uporabljajo tudi sodobni zagovorniki evtanazije.
Ljudi niso pobijali samo v plinskih komorah, ampak so duševno prizadete ubijali z injekcijami in drugimi sredstvi. Te operacije so bile izvedene brez obveščanja sorodnikov pacientov. Nacistična država je namreč te ljudi videla kot breme za družbo; za narod niso bili več koristni. Ljudi, ki jih je treba iztrebiti, so izbrali zdravniki in jih razdelili v tri skupine: tiste, ki trpijo zaradi psihične bolezni, senilnosti ali neozdravljive paralize; tiste, ki so bili hospitalizirani vsaj pet let; in nazadnje psihično bolne kriminalce, tujce in tiste, ki so bili tarča rasistične zakonodaje.
Vatikan je protestiral proti praksam nacističnega režima in v sporočilu z 2. decembra 1940 navedel, da je „po odredbah javne oblasti prepovedano ubijati osebe, ki zaradi duševne ali telesne hibe ne morejo več biti koristne za narod. Nacisti so po drugi strani v tem videli pretirano krščansko sočutje za šibkejše, ki ne koristi zdravju nacionalnega telesa. Tako so zavrnili načelo dobrodelnosti, v skladu s katerim naj bi vse bolnike zdravili do smrti.
In ti nacisti, so tako kot danes navidez sočutna javnost, govorili o smrti iz usmiljenja. Pravijo, da so Lambertu dovolili umreti... Res? Ne! Izstradali so ga do smrti. In to je samo vrh ledene gore naše družbe, ki išče samo uporabnost in korist: dokler je človek delavec in zaradi tega dober potrošnik, dokler je na zunaj po določenih smernicah lep in zdrav, je še primeren da tvori našo družbo, potem pa ga ta izpljune kot smet. Mogoče je bilo tole grobo rečeno, vendar je žal pogosto res.
Kako prav ima papež, ko govori o družbi, ki zavrže tiste, ki jih ne potrebuje več.
»Ustvarjamo družbo, ki odstrani ljudi, katerih življenje po našem mnenju ni več vredno življenja: vsako življenje ima vrednost, vedno«, pravi sveti oče.
Po besedah pariškega nadškofa pa postajamo družba, ki ljudi obravnava kot funkcionalne robote, ki jih je mogoče odstraniti, ko ne služijo več.
Vendar ni dovolj le pljuvati po družbi, češ kakšna je, ampak je treba začeti pri sebi in naših otrocih. Sebe in njih moramo vzgajati v ljudi s srcem, sposobne zdržati ob človeku, ki trpi, tudi če to traja dolgo časa. To ni lahko danes, ko smo ljudje veliko bolj razvajeni in nesposobni počakati, potrpeti, darovati se za druge. Ampak ni druge poti, če želimo družbo ohraniti človeško. Sicer bomo res postali roboti, ki delujejo le dokler so koristni: ampak kje je potem še naša svobodo, naša lepota in edinstvenost? Vsak človek je čudovit, enkrat in neponovljiv, tako kot so čudovite, enkratne in neponovljive vezi med nami.
