Janez in Bernard Rožman: »Ležernost hitro prikliče temne misli.«
Dogodki | 13.06.2019, 18:00 Nataša Ličen
Za uspeh srebrne diagonale sta bila zaslužna tudi oče in sin, Janez in Bernard Rožman. Povabili smo ju k sodelovanju, da bi na čelu skupine pomagala držati pravi ritem.
Pomagala sta tudi z izkušnjami in priskočila na pomoč ob okvarah na poti. Brez njune prisotnosti bi trije radijski kolesarji težje opravili z zahtevno nalogo, so v en glas ob sklepu zadovoljni in hvaležni pripomnili sami.
Kolesarska družina
Janez in Bernard sta bila klubska kolesarja, vajena tekmovanj, dolgih ter zahtevnih kolesarskih poti.
Janez: »Kolesarstvo je bilo nekaj let tudi moja služba. Vedno sem rad tekmoval, nisem imel ne vem kakšnih ambicij. Včasih smo tekmovali individualno, da smo preizkušali svojo moč, danes pa sam brez močne ekipe ne moreš doseči prav veliko. Včasih pa smo tekmovali v svoje veselje. Nekaj časa sem potem tudi rekreativno tekmoval. Danes mi največ pomeni skupno, družinsko kolesarjenje.«
Brez ekipe v današnjem času težko kaj naredimo
Bernard: »Moja športna pot pa se je začela najprej s smučarskimi skoki, pri devetih letih pa sem se navdušil za kolo, kot oče in starejša brata. Brez ekipe v današnjem času težko kaj narediš, se strinjam, tudi v življenju. Tudi zdravo ni. Modro se je obkrožiti z ljudmi, ki podobno mislijo, radi dobro delajo, se zavzamejo in potem prideta tudi blagoslov in uspeh.«
Prilagoditi se je treba najšibkejšemu členu
Če gre vsak po svoje, to ne gre. Bernard dodaja: »Pomembno je, da se ne zaletimo in ne začnemo prehitro. Treba se je najprej ogreti, najti svoj tempo in v njem nadaljevati. Ni dobro, če se kdo preveč izpostavi. Na kolesu lakote ne čutiš, naenkrat pa ostaneš brez moči, noge so prazne, zato je pomemben sprotni vnos hrane in pijače, primerne za kolesarjenje.«
Kolesarstvo kot izrazito kolektiven šport uči tudi komuniciranja v življenju
Janez: »Ljudje se veliko zapiramo vase, žal. Tam smo, se nam zdi, najbolj varni. Udobno je, ni kritik. Po mojem mnenju ni kakovostnega dialoga. Kot pri kolesarjenju se je treba v skupini prilagoditi, da v življenju lahko normalno delujemo. Mnogi se bojijo izpostavljanja, po drugi strani pa imamo vse več takšnih, ki želijo biti vedno v ospredju. Tako težko dosežemo obojestransko zadovoljstvo.«
Kolesarstvo in duhovnost
Bernard: Glava je pomembnejša od telesa, tudi spomin mišic je zelo povezan z umom. Lepo steče, če imamo urejeno »podstrešje«. Tudi fizična pripravljenost je seveda pomembna. Toda, brez duhovnosti ne pridemo nikamor, brez globine, zavedanja, da smo del nečesa večjega. Če nismo v povezavi z drugimi, postanemo egoisti.«
Kot na kolesu, če smo na mestu, ne pridemo nikamor. Treba je brcati, da kam pridemo.
Janez: »Bistveno je, da telo ni samo telo, je zraven um. Eno je povezano z drugim. Brez tega sreče v športu ni, ni pravega zadovoljstva. Vedeti je treba, zakaj kolesarimo, kaj nam prinaša zadovoljstvo, kaj nas izpopolnjuje.»
Na kolo je treba sesti sproščen
Bernard: »Ne smemo pretiravati, uživati je treba tudi med potjo, opazovati naravo, biti hvaležen za lepote ob poti, da ne hitimo samo do končnega cilja, z glavo proti tlom. Ne sme biti »furje«, biti mora del zdravega načina življenja.»
Ko sedem na telo, je to zame meditacija
Janez: »Če grem sam na kolo, je to zame trening meditacije. V mislih se pogovarjam z Bogom. Ko se vrnem domov, sem utrujen, a srečen, notranje izpolnjen. Zdaj, ko sem v pokoju, prepoznam pri sebi, kako hitro lahko ob nedejavnosti zapadem v temne misli. Ne smemo se prepustiti ležernosti, tako hitro zapademo v depresijo. Dan si razporedim, določim kaj moram postoriti doma, koliko časa imam za rekreacijo, in dan je izpolnjen.«
Bernard: "Zame pa je bistveno, da se spotim. V našem poklicu veliko sedimo, smo na enem mestu. V naši župniji je še posebej dobro, ker nas obkrožajo klanci in se lahko hitro razgibam. Še posebej je to dobro pred veroukom, da me otroci lažje prenašajo. Tudi mladino spodbujam, da so čim več zunaj, v naravi. Stres je treba dati iz sebe. Pri svojem duhovništvu želim delovati preprosto, če je res nujno, z besedami. Sem človek, kot ostali, imam svoja zanimanja in veselja, v tem bi bil rad blizu soljudem.«