Pripadanje drug drugemu - to je čudovita skrivnost naše Cerkve!
Svet | 29.06.2019, 15:46
Obhajamo god prvakov apostolov Petra in Pavla. Slovesno je bilo v Vatikanu. Pri evharističnem bogoslužju v tamkajšnji baziliki je papež Frančišek blagoslovil palije. Nadškofom metropolitom, ki so bili imenovani v zadnjem letu, jih bodo izročili nunciji v posameznih državah. Svete maše v Vatikanu se je udeležila tudi delegacija ekumenskega patriarhata iz Carigrada, škofijskega sedeža apostola Andreja, Petrovega brata. Zbrane je sveti oče nagovoril v pridigi. Izrekel je prošnjo vsem, naj ne bomo mlačni kristjani, ampak naj v vsakodnevnem odnosu z Jezusom in v moči njegovega odpuščanja znova najdemo svoje korenine. Opoldne je vse romarje povabil k ljubezni do Kristusove Cerkve.
V nagovoru po molitvi Angelovega češčenja je papež Frančišek najprej spomnil, kako je Jezus Petra imenoval skala in obljubil, da bo na tej skali sezidal svojo Cerkev. (prim. Mt 16,18) Sveti oče se je nato ustavil pri izrazu "svojo Cerkev". Jezus je dejal "mojo", podobno kot v pismu Efežanom lahko beremo, da Kristus ljubi Cerkev kot svojo nevesto. "Za Kristusa nismo zgolj skupina vernikov ali neka verska organizacija, temveč smo njegova nevesta. Na Cerkev gleda z nežnostjo, jo ljubi v popolni zvestobi, kljub našim zmotam in izdajstvom. Podobno kot je nekoč spregovoril Petru, danes vsem nam reče: Moja Cerkev. Tudi mi ponavljamo za njim: Moja Cerkev."
Razlog za to ni v tem, ker bi se želeli razlikovati od ostalih, temveč da bi okušali lepoto sobivanja z njimi, saj Jezus želi, da smo med seboj povezani in hkrati odprti. Papež Frančišek je nato opozoril na različnosti med apostoloma Petrom in Pavlom. "Med njima ni manjkalo nasprotujočih si mnenj in iskrenih razprav. (prim. Gal 2,11) Vendar je to, kar ju je združevalo bilo neskončno večje: Jezus je bil Gospod obema, skupaj sta izrekala moj Gospod, in to Njemu, ki govori moja Cerkev. Brata v veri nas vabita k odkrivanju veselja, da smo v Cerkvi bratje in sestre."
Papež Frančišek je nakazal, kako bi bilo ob prazniku dveh med seboj tako različnih apostolov lepo reči: "Hvala ti Gospod, za tisto osebo, ki je tako drugačna od mene, saj je tudi ona dar za mojo Cerkev." Dobro namreč stori nam samim, če cenimo vrline drugih, prepoznavamo njihove darove in to brez zlobe in brez nevoščljivosti, ki povzroča grenkobo in je kot da bi srce polili s kisom. "Kako lepo pa je vedeti, da si med seboj pripadamo, ker smo deležni iste vere, iste ljubezni, istega upanja in istega Gospoda. Eni drugim pripadamo in prav to je čudovita skrivnost naše Cerkve!"
Za tem je sveti oče spomnil, kako je Jezus Petru naročil: "Pasi moje ovce." (Jn 21,17) To je rekel z enako nežnostjo, kot takrat, ko reče "moja Cerkev". In prav ta ljubezen gradi Cerkev.
Ob koncu opoldanskega nagovora je sveti oče povabil, naj priprošnji apostolov zaupamo milost, da bi ljubili svojo Cerkev. Prosimo naj za pogled, ki bo v njej odkrival brate in sestre, za srce, ki bo druge sprejemalo z nežno ljubeznijo, ki jo ima Jezus do nas. Prosimo naj tudi za moč, da bi molili za tiste, ki mislijo drugače kot mi. Sklenil je z besedami, naj Marija, ki je med apostole prinašala slogo in z njimi molila, v Cerkvi tudi nas ohranja kot brate in sestre.
