95 let p. dr. Vladimirja Kosa
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
Danes 95 let praznuje misijonar, pesnik, prevajalec in esejist prof. dr. Vladimir Kos, tudi nagrajenec Prešernovega sklada in prejemnik zlatega reda za zasluge Republike Slovenije, ki ga nekateri označujejo kot največjega še živečega pesnika slovenske emigracije.
Profesor Kos se je rodil 2. junija leta 1924 v Murski Soboti, kjer je preživel zgodnjo mladost. Večino svojega otroštva je preživel v Mariboru. Tam je obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Prve pesmi je objavljal že kot gimnazijec. Zaradi vojne je zbežal v Ljubljano. Jeseni leta 1943 se je vpisal na študij teologije, ki ga je moral prekiniti. Na koncu vojne je za las ušel skupinam, ki so jih odpeljali v Teharje in Kočevski Rog, ter preko Koroške zbežal v Italijo. Pridružil se je slovenskemu begunskemu bogoslovju. Poslan je bil v Rim in tam na univerzi Georgiana leta 1950 zaključil študij teologije, tam je tudi doktoriral leta 1953 ter se kasneje pridružil jezuitom.
Ker je Japonska po drugi svetovni vojni potrebovala prostovoljce, se je odločil tudi sam oditi tja. Svoje misijonsko delo v deželi vzhajajočega sonca je začel leta 1956. Vrsto let je predaval na univerzi, misijonska razsežnost njegovega življenja pa je delo z zapuščenimi otroki v tokijskem predmestju.
Do sedaj je izdal neverjetnih 29 zbirk pesmi. Njegovi prvi pesniški zbirki sta bili Marija z nami je odšla na tuje, ki je izšla leta 1945 v begunskem taborišču v Lienzu, in Deževni dnevi, ki je izšla leta 1946. Leta 1955 je bil sprejet v članstvo argentinske Slovenske kulturne akcije in je istega leta objavil zbirko Križev pot prosečih. V samozaložbi je izdal edino knjigo v slovenščini, ki je doslej izšla v Tokiu Dober večer, Tokio. Leta 1971 je bila v Buenos Airesu natisnjena zbirka Ljubezen in smrt in leta 1981 Spev o naši gori ter leta 1991 Tisoč in dva verza z japonskih otokov.
Leta 1995 se je prvič po 50-letih vrnil na obisk v Slovenijo in leta 1998 je mariborska založba Obzorja izdala knjigo njegovih izbranih pesmi Cvet, ki je rekel Nagasaki. Njegova prva knjiga, ki je izšla v Sloveniji leta 1997 je zbirka Eseji z japonskih otokov. Leta 1999 je pri založbi Družina izšla pesniška zbirka O svetloba, voda, zrak! in istega leta pri založbi Tretji dan Kosov prevod knjige Gilberta Keith Chestertona: Sv. Tomaž Akvinski. Pri založbi Rokus pa je objavil leta 1999 prevod knjige Princese Takamado: Ledena gora Luli. Leta 2003 je založba Družina objavila njegovo zbirko filozofskih esejev Filozofija, naš vsakdanji kruh, založba Stopinje pa je leta 2003 objavila že 13. pesniško zbirko Vladimirja Kosa Med novim nebom in staro zemljo.
Leta 2004 je izšla knjiga treh neobjavljenih pesniških zbirk Češnje, kamelije, bori pri Mohorjevi založbi in najnovejši zbirki Lepa Ančka iz Prekmurja pri založbi Stopinje in 100 pesmi o Mariji pri založbi Družina. Leta 2007 je izšla zbirka Temnogozdni akordi pri založbi Mohorjeva družba in naslednje leto Gora Fudži, čuješ serenado? pri založbi Dravlje. Leta 2010 je v samozaložbi v Tokiu izdal zbirko E.U. Evropa Umiraš.
Njegovih pet pesniških zbirk iz leta 2010 Rapsodija svetlobe in Tebi sirota Slovenija tisoč in en verz ter iz leta 2012 Pesmi z japonskih otokov in O rahlo se tresoči tokijski harfi ter Pesmi iz pravljičnih gozdov iz leta 2014, so izšle pri založbi Dravlje.
Leta 2018 je izšla njegova zbirka pesmi Kot sonca zlat zaton pri Goriški Mohorjevi družbi.
Prof. dr. Vladimir Kos je največ objavljal v Meddobju, Katoliških misijonih, tržaški reviji Most, Vestniku, Glasu SKA, Mladiki. Znani so tudi njegovi rokopisi neobjavljenih pesniških zbirk Velika resničnost, Dnevnik ugaslih trenutkov iz Fudži, 100 pesmi o Mariji.
Hkrati je skoraj 40 let predaval klasično filozofijo na japonski univerzi Sofia v Tokiu in skoraj šestdeset let deloval kot misijonar med zapuščenimi otroci in brezdomci v predmestju Tokia. Med svojim delovanjem ni nikoli pozabil na svoje slovenske korenine. Od leta 1996 naprej je predaval skoraj 20 let vsako leto kot gostujoči profesor na Univerzi v Mariboru, Filozofski fakulteti v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Teološki fakulteti v Ljubljani in v zadnjih letih tudi na Katoliškem inštitutu, je še zapisal dr. Stanislav Raščan.
