Večnost bo prekratka, da bi se Bogu zahvalil za vse, kar je storil zame

Oddaje 13. 04. 2019, 10:30 Rok Mihevc

V življenju sem iskal smisel. Spraševal sem se zakaj živim, od kod je ta svet, kaj delam na tem svetu. Namreč, moja družina s katere izhajam, ni bila verna in tako sem smisel iskal vsepovsod.

Najprej sem se srečal z alkoholom in drogami, iskal sem neko izpolnitev, da bi bil srečen. Tudi doma smo imeli kar pestro, starša sta med sabo imela spore, tako da sem se spraševal, kaj jaz delam na tem svetu.

Ko sem bil tretji letnik fakultete, študiral sem računalništvo in informatiko, takrat sem prišel v stik z ljudmi, ki so me povabili en na neko srečanje, debato. Bil sem odprt in sem bil pripravljen iti, čeprav nisem vedel ne kam, ne kaj bo. Nič. V sebi pa sem čutil, da bi šel. To je bil petek, ko sem šel ponavadi v kakšno diskoteko in potem pride moj prijatelj po mene, se peljeva in prvi šok, ki sem ga doživel, je bila cerkev.

To je bil zadnji kraj, kjer bi iskal smisel življenja. Kar sem vedel o cerkvi, me je odbijalo. Tam se znajdem in potem, kaj pa sem hotel, sem šel pogledat notri. Drugi šok, ki sem ga doživel, je bilo to, da je bila cerkev polna. Tretji šok, da so ljudje bili navdušeni, polni veselja, ki ga jaz nisem poznal. Ko sem to gledal, sem si mislil sam pri sebi, katero drogo so pa ti vzeli? Nisem mogel verjeti, da je to možno, da ima to kako zvezo z Bogom.

Na koncu tega srečanja so me povabili na molitev, če želim, da molijo za mene. Nisem vedel kaj je molitev, saj nisem imel nobenih zakramentov in stika s Cerkvijo. Ker sem bil odprt, sem rekel, lahko molite zame. Potem v tisti molitvi sem tako doživel tako sprejetost, izkušnjo, fizično sem doživel, da nekaj obstaja. Nisem še verjel, da je to Bog, ampak takrat se je začela moja pot vere in po tej izkušnji sem začel zahajati v to cerkev, počasi sem začel doživljati, da se spreminjam. Torej, da je res Bog živ, da me ima rad in je šel zame na križ. Da je plačal ceno za moje grehe.

Tako sem začel odpuščati. V meni je bilo polno jeze, ta je začela izginjati po tej molitvi. Ostal sem bolj odprt, prej sem bil izgubljen. Bog me je našel in dal novo upanje, da to življenje ni samo to, kar tukaj živim, ampak obstaja nekaj več. Da ne samo čakamo na večnost, ampak srečo okušamo že tukaj. Ko sem to izkusil, sem naredil katehumenat, uvajanje odraslih v krščansko življenje.

Doma so mislili, da se mi je zmešalo, da mi je »cegu« padel na glavo. Potem je Bog začel spreminjati tudi starše in ljudi okoli mene in to navdušenje in veselje, ki sem ga izkusil sem začel širiti okrog. Nekateri ljudje so mislili, da se mi je zmešalo, nekateri pa so sprejeli in so mi začeli slediti na tej poti. Bogu sem hvaležen za to izkušnjo in to izkustvo, ki sem ga dobil, je res enkratno. Večkrat poudarjam, da bo večnost prekratka, da bi se lahko Bogu zahvalil za to, kar je storil zame.