Tega ne bi nikoli smeli videti!

Kmetijstvo | 30.04.2019, 14:45

Tik pred podaljšanimi prvomajskimi prazniki je kmetom prekipelo. V organizaciji Sindikata kmetov Slovenije so pred Ministrstvo za okolje pripeljali ostanke domačih živali, ki so jih na paši pokončale zveri. Javnost je prek medijev spet lahko videla, kaj se na podeželju dejansko dogaja in kako kulturna krajina postaja divjina, postaja zverinjak. Javnost je lahko videla, kar bi ne smela videti.

Dogodek je na socialnih omrežjih sprožil plaz. Naenkrat je postalo jasno, kakšne razsežnosti imajo v tem času napadi zveri na domače živali, kakšne prizore morajo videti otroci na podeželju, ko zjutraj stopijo na pašnik pred hišo, da bi pobožali svoje ovčke, kakšne bitke vsakodnevno bijejo rejci, da zaščitijo svoje živali in kako sprevrženi so stereotipi, ki jih zagovorniki brezglavega povečanja števila zveri v našem prostoru spretno, že desetletja, širijo med ljudi.

Žal so spet v tej zgodbi socialna omrežja pokazala tudi na drugo plat človeške narave, ki zna v svojih nepremišljenih in nekontroliranih izbruhih, skrita za anonimnostjo FB profilov sejati sovraštvo in nestrpnost. Tokrat predvsem do kmetov in rejcev živali, ki so bojda krivi, ker so s svojimi živalmi in kmetovanjem odvzeli življenjski prostor zverem.

Slovenija: Kulturna krajina ali (sodna) divjina?

Desetletja enoumja, ko je bilo vse, kar je povezano s kmetijstvom, zaznamovano kot nazadnjaško, umazano, manjvredno, so v naši družbi hočeš ali nočeš pustila svoj odtis. In to dejstvo še danes v svojo materialno korist izkoriščajo številne skupine, ki se čutijo poklicane odločati, kaj je prav in zapovedovati, kako naj drugi svoje življenje, na svoji zemlji in lastnini, podredijo tem njihovim zapovedim, tem njihovim edino zveličavnim višjim ciljem.

Rak rana te zgodbe seveda tiči v razdeljenosti. V tem, da je področje upravljanja z zvermi razdeljeno med več ministrstev. Ta deli in vladaj se odlično obnese na vseh področjih naše družbe in vsekakor botruje tudi eskalaciji neumnosti na področju "sonaravnega" upravljanja z divjadjo in zvermi, ki je pripeljalo do situacije v kateri smo, in ki vsekakor pomeni, kot zadnje čase opozarjajo nekateri, ki še upajo povzdigniti svoj glas "neustavno zapostavljanja pravic prebivalstva na podeželju".

Ste se vprašali, koliko kandidatov za evropske poslance si je v teh dneh upalo jasno povedati, da to, kar se na podeželju dogaja ni prav?

Ste se vprašali, kako lahko neko sodišče vladi naloži, da še enkrat odloča o Odloku o uravnavanju populacije rjavega medveda in to ne po smernicah stroke, ki so plod dragih dolgoletnih raziskav in monitoringa, ampak "v skladu z navodili in smernicami sodišča".

Ali je cilj te države in elit, ki jo vodijo, tako tistih v ospredju in tistih v ozadju, res iz slovenske kulturne krajine napraviti zverinjak in je naša prihodnost v visokih elektroograjah okoli mest? In naj mi kdo pove, zakaj ta mesta niso prostor, kjer smejo gospodariti zveri. Konec koncev so te še pred nekaj tisoč leti svobodno stopale tudi na močvirnem sotočju Ljubljanice in Save?

Problem nekritičnih medijev ali informacijska vojna?

Prav zanimivo je videti, kakšno pozornost aktualni predlog Strategije upravljanja rjavega medveda do leta 2028, ki je bila v začetku leta dana v javno obravnavo, namenja medijem. V njej so med drugim izpostavljeni mediji, ki z "nekritičnim poročanjem" v primeru nastanka škod po zvereh botrujejo dejstvu, da se "v javnosti pogosto oblikujejo napačni zaključki (predvsem negativni do medveda)."

Strategija tako med drugim predvideva mehke ukrepe oziroma nujnost "dela z mediji", odzivanja na poročanje o takih dogodkih in akcijski načrt povezan s to strategijo celo predvideva državna sredstva, ki bodo porabljena v ta namen.

Zaščiten kot kočevski medved

Čeprav zadnji izsledki dragih študij kažejo, da ta ljudski rek ne drži več, saj se največ medvedov ne skoti na jugu v kočevskih gozdovih, temveč na jugozahodu naše domovine in je, navajam "Gostota populacije rjavega medveda na območju Dinaridov je v povprečju 13 osebkov/100 km2, kar je ena izmed največjih gostot na površino v Evropi in svetu," pa se zdi, da so skupine, ki si lastijo odločati o upravljanju z zvermi še vedno bolj zaščitene kot kočevski medved.

Takoj po praznikih, ko bo Ministrstvo za okolje odločalo o zahtevi kmetov po interventnem odstrelu bo jasno, ali so odgovorni z dano besedo mislili resno. Prvi popravki o izjavah podanih na srečanju kažejo, da se že zapleta. A pandorina skrinjica je odprta in dogaja se tisto, na kar je februarja stroka opozarjala, ko je prek medijev javnost seznanjala "Zakaj je odstrel rjavega medveda pomemben za njegovo ohranjanje".

Bodo sodniki zbrali dovolj poguma in stroko prepustili stroki? Bo stroka znala ostati stroka in ne bo več popuščala lobijem? Pustimo se presenetiti.