Velikonočna vigilija v Vatikanu
Kateri kamen moram odvaliti?
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Življenje se ne konča v grobu. Ne smemo pokopati upanja. K temu je papež pozval pri sinočnji velikonočni vigiliji. Med bogoslužjem je podelil zakramente uvajanja osmim osebam iz Italije, Albanije, Ekvadorja, Indonezije in Peruja.
Tako posamezniki kot Cerkev pogosto zapademo v prevaro psihologije groba, ki nas prepričuje, da se vse konča v grobu, brez upanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Kamen na kamen gradimo znotraj sebe spomenik nezadovoljstvu, grob upanja.
Vendar pa se človeška zgodovina ne konča pred skalo, ki zakriva grob, je poudaril papež. Naš Bog je Bog živih, zato ne smemo nikoli pokopati upanja.
Bog odstranjuje najtrše kamne
»Velika noč je praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije »živi kamen«, vstalega Jezusa. Mi kot Cerkev, smo sezidani na Njem in tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, On pride, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja.«
Kot je dejal papež, se moramo vprašati: kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje ta kamen?
