Velikonočna voščila škofov ordinarijev
Slovenija | 20.04.2019, 22:09 Tone Gorjup
Slovenski škofje ordinariji so na svoje vernike naslovili velikonočne poslanice in jim voščili za praznik Gospodovega vstajenja. V središče so postavili odlomek iz Janezovega evangelija o Mariji Magdaleni, ki je našla prazen grob, enako tudi Simon Peter in drugi učenec. Presenečenje, strah, negotovost, iskanje … Šele srečanje z Vstalim prebudi v njih vero.
Po besedah mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla »praznovati veliko noč pomeni vključiti se v bogat tok pričevalcev in današnjemu človeku prinesti veselje velikonočnega jutra. To veselje se rodi, ko začutim, da Vstali, tako kot je prišel naproti ženam in svojim učencem, prihaja naproti tudi meni.« Tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore v ospredje postavlja oseben stik z vstalim: »Vera živi iz srečanja. Vsem, ki iščete resnico, iskreno voščim, da bi v letošnjem praznovanju velike noči doživeli radost srečanja z njim.« Koprski škof Juri Bizjak je spregovoril o križu, ki je dobil z Jezusovem vstajenjem nov pomen. »Velika noč s svojim tridnevjem ne odpravlja nobenega križa, daje pa vsakemu križu smisel in pomen. In s tem je vse rešeno.« V luči zmage nad križem, Jezusove besede »Vzemite moj jarem nase …!« razumemo v novi luči. Novomeški škof Andrej Glavan pa je dejal, da se podobno, kot je kamen na Jezusovem grobu pokopal vsako upanje učencev, v življenju nas ljudi velikokrat zavali mnogo kamnov in nas zapečati z izjavo: Ne gre več! Ni rešitve! To presega vse meje! A kamen z Jezusovega groba je bil odstranjen! »Velika noč nam oznanja: kjer človeku poidejo moči, kjer ni več upanja, kjer odpove človeška modrost, tam se razodeva božja moč.« Soboški škof Peter Štumpf si je ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom voščilo za veliko noč sposodilo pri Jožefu Kleku, ki je veliko pripomogel, da je prišlo do združitve. Zapisal je: »Tiste kamne, ki zapirajo Jezusov grob, je treba odstraniti, da bo lahko oživel Jezus v mojem lastnem srcu in v mojem javnem življenju, v dušah vernikov, v družinah ...« Upravitelj celjske škofije Rok Metličar pa je poudaril, da oznanilo »Vstal je!« sporoča, da »zlo nima zadnje besede o našem življenju. Vera v Kristusa Odrešenika nam pravi, da Božja ljubezen zmaguje.« S to vero želimo kristjani osrečiti sebe in svet okrog nas.
Voščila škofov
“Vstal sem in sem še naprej z vami!”
Če smo na veliki petek zrli Kristusa, pribitega na križ kot poraženca, na velikonočno jutro On sam prihaja k nam kot zmagovalec. Njegova zmaga prinaša veselje in upanje. Zmaga, ki pomeni začetek novega življenja in osmišlja našo življenjsko pot.
Za kristjane velika noč ni le spomin na zgodovinski dogodek izpred več kot dva tisoč let, ampak je dogodek, ki se uresničuje danes. Vstali Gospod nam zagotavlja: "Vstal sem in sem še naprej z vami!”
Praznik velike noči je praznik naše vere v Kristusa, ki je med nami kot živi Bog. Krščanski Bog ni oddaljeno božanstvo, temveč je naš prijatelj, spremljevalec, sopotnik in brat. Z nami je v vseh življenjskih situacijah, predvsem v uri trpljenja in smrti. Naša življenjska zgodba se prepleta s Kristusovim vstajenjem. Njegovo vstajenje je zagotovilo našega vstajenja in večnega življenja.
V postnem času smo molili križev pot. Ta se ne konča pri XIV. postaji, ko Jezusa položijo v grob, ampak s tako imenovano XV. postajo, z Jezusovim vstajenjem na velikonočno jutro. Žene in učenci so po srečanju z vstalim Gospodom postali velikonočne priče. Vsak izmed nas je Gospodov učenec. Jezus ponavlja svoje besede meni in tebi: “Vstal sem in sem še naprej z vami!”
Praznovati veliko noč pomeni vključiti se v bogat tok pričevalcev in današnjemu človeku prinesti veselje velikonočnega jutra. To veselje se rodi, ko začutim, da Vstali, tako kot je prišel naproti ženam in svojim učencem, prihaja naproti tudi meni.
Dragi verujoči in ljudje dobre volje, dragi bolniki, ostareli in trpeči, dragi zamejci in zdomci, voščim vam blagoslovljene in doživete velikonočne praznike!
+ Alojzij Cvikl, mariborski nadškof
- - -
Prvo velikonočno jutro se je začelo v temi. Marija Magdalena je navsezgodaj, še v temi, prišla h grobu. Ta tema ni bila samo tema, ki čaka jutra. Bila je globlja. To je bila tema njenega srca. Ker so križali in pokopali Jezusa, je umrlo upanje in tema je pokrila srce in zemljo. Gluhost te teme so motile le solze, ki so polzele iz žalosti in bolečine.
Ko pa je prišla h grobu, je videla, da je kamen odstranjen od groba. Nova rana je pomnožila bolečino. Še v grobu mu ne dajo miru. Nekdo je ukradel njegovo telo in oskrunil spomin na pokojnika. Grob mora imeti svojega pokojnika in pokojnik mora imeti svoj grob – to je zakon človečnosti, ki je vse od Antigone naprej mejnik med humanostjo in barbarstvom.
Prazen grob ne prebudi misli na vstajenje, povzroči pa tekanje. Do tistega trenutka je življenje ostajalo v žalovanju, sedaj pa se je spremenilo v iskanje. Kje je? Kam so ga položili?
Peter in Janez, ki sta tekla h grobu, sta odkrila povoje, s katerimi so povili Jezusovo telo za pokop, in prtič, ki je pokrival njegov obraz. Torej ga niso ukradi, saj bi tatovi s truplom vred odnesli prtič in povoje.
Potem pa so se začela srečanja z Vstalim. Marija je še vedno polna žalosti jokala pred praznim grobom. Zaslišala je svoje ime, ki ga je izgovoril glas, ki ga je tako dobro poznala. Obrnila se je proč od groba in verovala. Pred njo je stal Jezus. Srečanja z vstalim Jezusom so prebudila vero tudi v drugih učencih.
Dragi bratje in sestre. Vera živi iz srečanja. Vsem, ki iščete resnico, iskreno voščim, da bi v letošnjem praznovanju Jezusove velike noči doživeli radost srečanja z Njim. Iz tega srečanja bo zaživela vaša vera vanj in obdarovani boste z življenjem, kakršnega ne more dati nič na tem svetu. Srečanje z Jezusom pa korak napoti naprej. Magdaleninega k učencem, vašega k bratom in sestram. Voščite jim: Kristus je vstal. Zares je vstal.
+ Stanislav Zore, ljubljanski nadškof
- - -
Velika noč s svojim tridnevjem ne odpravlja nobenega križa, daje pa vsakemu križu smisel in pomen. In s tem je vse rešeno. Koliko žrtev in naporov, koliko bolečin, potrpljejna ljudje brez pomisleka jemljemo nase, če vemo, čemu in zakaj; če vidimo smisel in pomen. Kar te ne povozi, te okrepi. In v se gre vedno na odštevanje. Nikoli ni treba reči: zdaj pa še ena, vedno raje: pa bo spet ena manj. Sam nosilec velikonočnega tridnevja je zelo oprijemljiv: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Vsem ustvarjalcem in poslušalcem Radia Ognjišče voščim veselo doživetje velikonočne skrivnosti, radostno izkušnjo velikonočnega jutra.
+ Jurij Bizjak, koprski škof
- - -
Oznanilo o praznem grobu in Jezusovem vstajenju je najpomembnejša vest celotne človeške zgodovine.
»Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« so se spraševale žene, ki so se odpravile k Jezusovemu grobu, da bi spoštljivo dopolnile pogrebni obred z maziljenjem trupla, ker v petek pred sončnim zahodom ni bilo časa za to opravilo. Ko so prišle h grobu, so presenečene ugotovile, da je kamen odvaljen in grob prazen. Prestrašene žene sta nagovorila mladeniča v belem oblačilu. Ko so zvedele, da je Jezus vstal, kakor je napovedal, so šle in to veselo novico oznanile dvanajsterim apostolom.
Tako kot je kamen na Jezusovem grobu pokopal vsako upanje učencev, tako se v življenju nas ljudi zavali mnogo kamnov in zapečati z izjavo: »Ne gre več, ni rešitve, to presega vse meje …« To so kamni obupa, trpljenja, krivic, sovraštva, duhovnega in telesnega nasilja, naveličanosti in nevere. Kdo lahko odvali te kamne brezupa?
Velika noč nam oznanja: »Kjer človeku poidejo moči, kjer ni več upanja, kjer odpove človeška modrost, tam se razodeva Božja moč. Kristus je z vstajenjem odvalil vse kamne, tudi največje in najtežje. On je vstal. Vodi nas iz smrti v življenje, iz obupa v upanje, iz teme v luč, iz nesmisla v smisel življenja. Upravičeno bomo zapeli veselo alelujo. Naj naše srce poje ob vstajenjski procesiji: »Zapoj veselo o kristjan, veselja tvojega je dan!«
To veselje naj odmeva ne le v cerkvi, ampak v našem osebnem, družinskem in občestvenem življenju. S tem veseljem pričujmo, da smo kristjani ne le za veliko noč, morda samo ob polni mizi, marveč zares velikonočni kristjani v vseh trenutkih življenja.
Vsem kristjanom, še posebej bolnim in trpečim, in tudi vsem ljudem dobre volje voščim blagoslovljene velikonočne praznike. Jezus živi in tudi nam obljublja večno življenje, zato veselo praznujmo.
+ Andrej Glavan, novomeški škof
- - -
Prekmurski duhovnik in narodni buditelj Jožef Klekl st. (rojen leta 1878 na Krajini v župniji Tišina, umrl leta 1948 v Murski Soboti), je eden tistih katoliških duhovnikov, ki so najbolj pripomogli k združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Med 2. svetovno vojno je Klekl v svojem Zagovoru, v katerem se je branil obtožb zaradi slovenstva, zapisal:
»Tiste kamne, ki zapirajo Jezusov grob, je treba odstraniti, da bo lahko oživel Jezus v mojem lastnem srcu in v mojem javnem življenju, v dušah vernikov, v družinah, naj živi Jezus v družbi – cerkev, tabernakelj naj ne bo pokopališče, temveč pribežališče vsakomur, živilska shramba za lačne, zdravilišče za ranjene, javno shajališče za mlade in stare. Kakšne ovire bi bilo treba odstraniti, da se jim bo lahko približal Jezus, ali pa oni njemu. Dajem sprejemljive pogoje ter se ponovno žrtvujem in jih prikažem Jezusu. Moja zvesta služba naj bo pri njem milost za mojo preteklost. Vroče prosim, naj blagoslovi moja prizadevanja.«
Veliko vprašanje za vsakega človeka je: Na koga stavim svoje upanje? Vsi potrebujemo neko varnost, da bi lahko živeli. Najhuje kar se mi lahko zgodi v življenju, je, da stavim na napačno upanje. Do tega pride, ko iščem zgolj svojo varnost. Pri tem pa prezrem druge, ki potrebujejo mojo pomoč, da bi tudi oni bili varni.
Jožef Klekl st. je bil take vrste duhovnik, ki ni iskal svoje varnosti, temveč je iskal načine, kako pomagati drugim v zelo nemirnih časih, ko so prekmurski ljudje živeli v veliki družbeni, socialni, verski in narodni negotovosti. Klekl je svoje upanje postavil na Jezusa Kristusa. Drugim je pomagal odstranjevati kamne, ki so se jim naložili zaradi strahov, otopelosti in brezbrižnosti pred vrati njihovih src. To je delal z ljubeznijo, vztrajnostjo in tudi z veseljem. Klekl ni obsojal nikogar – niti tistih ki so ga obsojali. Bil je povsem svoboden v Kristusu.
Moč za takšno delo je duhovnik in narodni buditelj Klekl našel pri trpečem Kristusu, ki je za nas trpel z ljubeznijo, ker smo grešili in zapadli večni smrti. Kristus je vztrajal v svojem izmučenem telesu do konca, ko je umrl na križu. Ni zapustil svojega telesa, da bi se ognil bolečini. Tako je Kristus našemu telesu vrnil dostojanstvo, v katerem odseva Božja podoba. Ko je Kristus vstal od mrtvih, nam je v življenje vnesel veselje, ki ga ohranjamo z vero tudi v naše vstajenje. Zaradi Kristusove smrti in vstajenja nobeno človeško življenje ni več brezsmiselno, četudi se to življenje včasih dozdeva tako zelo klavrno, ničevo in nepomembno. Vsako človeško življenje je dar od Boga, ki se po smrti vrača k Bogu. Rojeni smo zato, da drug drugemu pomagamo odstranjevati kamne strahov, otopelosti in brezbrižnosti izpred vrat naših src. To bomo zmogli samo z ljubeznijo, vztrajnostjo in veseljem. Te tri dobrine si Bog želi prejeti iz naših rok, ko bomo po smrti v Kristusu obujeni v vstajenje.
Spoštovani! Naj vam tudi letošnje praznovanje Velike noči daje moči in poguma. Vstali Kristus zmaguje, vstali Kristus kraljuje – zdaj in vedno.
Bodite blagoslovljeni, da ostanemo skupaj v Cerkvi, ki je naš dom edinosti, učilnica vere, zdravilišče za naše duše in pristan za odhod v Očetovo hišo.
Vesele in upanja polne velikonočne praznike vam voščim;
+ Peter Štumpf, soboški škof
- - -
Kristusovo vstajenje je praznik vseh praznikov – velika noč. Kristjani vstopamo v sveto velikonočno tridnevje, ki je jedro celotnega bogoslužnega leta. Obredi velikega četrtka in petka ter velikonočna vigilija nam pomagajo, da znova podoživimo skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja našega Gospoda. V tej veri in povabilu k dejavni ljubezni si danes in te dni zaželimo: Veselo veliko noč.
Če bi skušal poimenovati s posameznimi besedami dogodke zadnjih dni velikega tedna, bi za veliki četrtek izbral za krizmeno mašo besedi obljuba in olje, za večerne obrede pa kruh in vino. Za veliki petek tema, za veliko soboto molk, za vigilijo luč, velikonočno jutro pa bi izrazil z besedo veselje.
Evangeliji pripovedujejo, da sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob, kamor so Jezusa položili po njegovi smrti, in sta od angela slišali pretresljivo vest o njegovem vstajenju. Hitro sta torej zapustili grob in »s strahom ter velikim veseljem«, kakor omenja evangelist, stekli, da bi sporočili učencem veselo novico. Jezus pa jima je prišel naproti in rekel: »Pozdravljeni!« (Mt 28,8–9) Ponudi jima veselje odrešenja: Kristus živi, je Tisti, ki je premagal zlo, greh in smrt. On je navzoč sredi med nami kot Vstali, »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Zlo nima zadnje besede o našem življenju. Vera v Kristusa Odrešenika nam pravi, da Božja ljubezen zmaguje.
V tej veri in povabilu k dejavni ljubezni si danes in te dni zaželimo: Veselo veliko noč.
Rok Metličar, upravitelj celjske škofije
