Naš svet je razdvojen nevrotik!

| 12.02.2019, 14:48

»Veliko več pozornosti bi morali nameniti temu, kar počnemo, ker nam grozi smrtna nevarnost, ki smo jo sami povzročili in je ne moremo več nadzorovati, ker nam je zrasla čez glavo. Naj rečem, da je naš svet razdvojen nevrotik, železna zavesa pa označuje simbolno delitveno črto.«

Tako je pred več kot petdesetimi leti zapisal Carl Gustav Jung. Zapisal je tudi, da smo se: »vse bolj začeli zavedati, da so težave, ki nas pestijo, pravzaprav etične narave... mnogi izmed nas zdaj razumemo, da bi bila moralna in duhovna sredstva bistveno učinkovitejša.« Namesto da so vedno krivi oni, bi se »morali potruditi prepoznati lastno senco in njeno malopridno početje... Človekovo življenje je – žalostno, toda resnično – sestavljeno iz vrste nespravljivih nasprotij: dneva in noči, rojstva in smrti.«

Petdeset let po prerokbi lahko rečemo, da je Jung imel tudi v tem primeru prav. Zid je že davno padel, komunizem je v nekaterih deželah živ samo še na papirju ali pa kot preživeta ideja, toda svetu se kljub vsem naporom demokracije in izvažanja le te, ne piše nič dobrega. Samo spomnite se izvoza ameriške svobode v Irak in sramotnega ropanja muzejev ali dvoličnosti velesil v klavnici na bližnjem vzhodu.

Nasprotja o katerih je govoril Jung se povečujejo iz leta v leto, napetosti, ki pri tem nastajajo pa postajajo nevzdržne. Pomislite samo na vse udobje, ki ga prinaša razvoj in njegove posledice s katastrofalnim onesnaženjem s plastiko in ogljikovim dioksidom. Ali pa na absurdno situacijo z osebnimi podatki, ki jih na svojih telefonih za navadne igrice in druge programe brez pomisleka razdajamo popolnim neznancem, medtem, ko na drugi strani sprejemamo tako strogo zakonodajo o varovanju osebnih podatkov, da bomo kmalu sami sebi morali pisati dovoljenja za kakšno objavo.

Sam tudi ne morem ostati miren ob poročilih iz Jemna, Palestine ali Sirije, na primer. In sem notranje razklan, ko pride do vprašanja migracij. Kristjan v meni zahteva naj svoje roke izročim v pomoč sočloveku, medtem, ko možgani v strahu rišejo podobe prihodnosti ob katerih je vse več vprašajev. Temo, ki nas razdvaja na čisto osebnem nivoju, nato še brezsramno izkoriščajo v politične in ekonomske namene, le redki so sposobni treznega premisleka in razumnih besed. Da so nasledniki nekdanjih komunistov pri nas nedavno v parlamentu ob vprašanju migrantov citirali papeža Frančiška, kaže na vso globino absurdnosti. Človek bi dodal, naj papeža citirajo tudi, ko govori o zaščiti nerojenih otrok ali o pravičnosti in poštenju. Prvo je namreč eden od razlogov za katastrofalno demografsko sliko in posledično tudi za migracije, drugo pa se nam kot deja vu odvija pred našimi očmi, znova in znova, le z različnimi imeni, TEŠ, Ljubljanska banka, drugi tir...

O migracijah boste našli množico zapisov, kljub dolgotrajnem brskanju po spletu pa nisem našel izredne izjave neznanega avtorja, ki jo pišem po spominu: »Cerkev mora človeku vedno pomagati, država pa naj naredi red« in s tem se tudi sam strinjam. Papež Frančišek je tisti, ki zagovarja male in preganjane in ga napadajo z vseh strani. Toda, če bi govoril drugače, bi izdal samo bistvo krščanstva. Toda kaj, ko ima danes vsak o vsem lahko svoje mnenje in tako tisti, ki Papeža kritizirajo in omenjeni, ki ga citirajo, gotovo niso prebrali Evangelijev, če pa so jih, marsičesa niso razumeli.

Mnogo stvari dandanes ne razumemo, toda to nas ne ustavi, ko ustvarjamo svoje mnenje, ki ga povsem brez sramu upamo zapisati kot trditev. Včasih je veljalo reklo: »Papir vse prenese.« Strašljiva je misel, ko človek pomisli na to, kaj vse prenese internet in še bolj misel na to, da mnogi verjamejo vsemu kar preberejo.

Če sem že začel z Jungom, naj še končam z njegovo mislijo iz knjige Človek in njegovi simboli: »Dejstvo je, da je civilizirani človek v zadnjem času povečal moč volje, ki jo lahko uveljavi, kadar se mu zahoče... Shaja lahko celo brez vsakodnevne molitve za Božjo pomoč. V nasprotju z arhaičnim človekom, ki na vsakem svojem koraku zadene ob strah, vražo ali drugo nevidno prepreko... Moto »Kjer je volja, tam je pot« je ena največjih vraž sodobnega človeka... Ne zaveda se, da je kljub vsej racionalnosti in učinkovitosti še vedno v oblasti »sil«, ki jih ni sposoben nadzorovati.«

Morda pa lahko zaključim z ugotovitvijo, da se počasi vendarle premikamo v boljši jutri in da današnji človek spoznava kritiko, ki jo je tako sijajno povzel slavni psiholog. Nedavno mi je v pogovoru, izjemna novinarka, prenesla misel njenega sina, ki živi onkraj luže: »Mama«, ji je rekel, »včasih so v velikih dvoranah poslušali slavne rock skupine, danes pa v njih kraljujejo pozitivni govorci.«

Naj bo pozitiven tudi rezultat našega skupnega iskanja v dobro vseh nas.