»Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.« (A. M. Slomšek)
»V veri, ki je najdražja dediščina naših očetov, po besedi svetega Pavla in po Marijini želji: Stojmo! Ne kakor otrok na majavih nogah, ki pri vsakem koraku lahko pade; ne kakor bolnik, ki le s težavo prestavlja noge, v katerih ni moči. Stojmo s trdnimi nogami, kakor hrasti, pripravljeni na sunke vetra od vseh strani! Stojmo, kadar Bog dopušča, da se vaša vera boleče preizkuša! Stojmo, da v neveri grešnega sveta ne utonemo in z zgledom vernega življenja pokažemo, kako je treba svete dobrine uporabljati, da gotovo večne dosežemo! Stojmo v veri v vseh preizkušnjah življenja, kakor je stala Marija v uri najtežje preizkušnje pod križem, na katerem je umiral njen Sin v naše odrešenje!«
Je v svojem govoru ob 50-letnici kronanja Marije Pomagaj na Brezjah, 1. septembra 1957, med drugim spregovoril škof Anton Vovk. Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900, v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot 100 let prej pesnik France Prešeren. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra. Ljubezen do slovenskega jezika, naroda in njegove kulture mu je bila tako rekoč položena v zibel. Tesno je bil povezan z rodno Gorenjsko in kot je zapisal v svojem dnevniku, je od rosnih mladih let velikokrat peš romal iz Vrbe na Brezje »v poletju večkrat kar vsako nedeljo, in sem tam ob Pomočnici svoj poklic le utrjeval.«
Na poti iz Vrbe do Brezij se je Vovk srečeval z zgodbami ter usodami številnih mož in žena, ki so ustvarjali in bogatili našo kulturno zgodovino. Poti pod obronki Karavank so prepletene s pripovedmi o življenju duhovnikov Janeza Jalna, Frana Saleškega Finžgarja, škofa Janeza Zlatousta Pogačarja, prav tako rojenega v Vrbi ter še mnogih drugih. Njihovo delovanje ni bilo strogo omejeno le na pastoralo, vsi so ob tem gojili veliko ljubezen do slovenske kulture in domačega jezika.
Že blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal, naj »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike«. Skorajda v vseh zgodovinskih priročnikih, učbenikih, literarnih zgodovinah in podobnih delih najdemo navedbo, da je poleg posameznih etnoloških prvin pri Slovencih najdlje v zgodovino segajoče znamenje naše identitete prav jezik.
Rokopisna dela od Brižinskih spomenikov dalje in kasneje tiskane knjige v domačem jeziku pričujejo o razvoju našega jezika in seveda z njim tudi kulture.
Pisci so bili večinoma nemškojezična gospoda, meščanstvo ter duhovniki, kmečko prebivalstvo pa je bilo neuko in je duhovno hrano prejemalo predvsem preko posrednikov, duhovnikov s prižnic. Zato je bila Cerkev še bolj poklicana, da dvigne domači jezik med literarne jezike. Potreba, da se cerkveni teksti tudi pismeno ustalijo v ljudskem jeziku, je rasla iz stoletja v stoletje in seveda dosegla vrhunec v času reformacije.
Reformatorji so med drugim zahtevali, opirajoč se na 14. poglavje prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, da naj bo liturgični jezik vsakomur razumljiv. Še pomembnejša pa je bila njihova zahteva, izhajajoča iz Pavlovih besed »in vsak jezik bo slavil Boga«. Kakšno modrost je premogel apostol Pavel, ko zapiše tudi: Kdor namreč govori z darom jezika, ne govori ljudem, temveč Bogu. (1 Kor 14,2)
In zakaj toliko govorim o jeziku? Ker se velikokrat premalo zavedamo pomena, bogastva in lepot našega jezika. Jezika, ki je čudovito orodje komunikacije, opisovanja lepot stvarstva ter izražanja čustev. Jezika, katerega znanje danes ni več privilegij peščice izbranih, ampak nam je dano vsem. Materni jezik sodi k človekovi naravni pravici, opredeljuje posameznikovo pripadnost določeni narodnosti, okolju, narodu in kulturi.
Da naj ljubijo svoj narod in bodo ponosni na svoj izvor ter skrbijo za svoj jezik so 'ljube Slovence' pozivali in nagovarjali pisci vse od Trubarja dalje. Njihova ljubezen do maternega jezika je bila ljubezen do slovenskega naroda, njegove kulture in zgodovine. Težnja slovenskega narodnega gibanja po dvigu ravni slovenskega jezika ter povečanju zanimanja za domači jezik pri izobražencih je dosegla svoj vrh v prizadevanjih kroga okrog Kranjske čbelice, še posebej v delih Franceta Prešerna, ki je slovensko pesništvo dvignil na raven umetniško pomembne literature.
In zato je prav, da se na praznik slovenske kulture, ko se spominjamo dela in prizadevanj vseh, ki so bogatili slovensko kulturo, še prav posebej posvetimo jeziku. Naj nam bo znak naše omike, trdne vere ter spoštovanja narodove preteklosti in kulture.
