V spomin: Andrej Capuder, Angela Tomanič in Alojz Rebula

| 08.01.2019, 09:33 Rok Mihevc

V preteklem letu se je s tega sveta poslovilo kar nekaj znanih osebnosti, ki so pustile svoj pečat pri slovenskem narodu. Nekaj misli v spomin na Andreja Capudra, Angelo Tomanič in Alojza Rebulo sta za revijo Prijatelji Radia Ognjišče zapisala Mateja Subotičanec in Tone Gorjup.

Dr. Andrej Capuder

Na gori Subasio pri Assisiju, med ogledom puščavniških votlin, na mostu pred vstopom v samostan, med občudovanjem nizkih vrat, ki, kot so povedali poznavalci življenja asiškega ubožca, opominjajo prišleke, kako ponižen je treba biti, med čakanjem skupine romarjev me je zmotil zvok telefona, da je prišlo sporočilo.

Sprva si nisem hotela vzeti miru, želela sem ostati v lepem notranjem miru, v tej davni preteklosti, ko se je zdelo, da je bilo še vse lepo in prav … Potem pa me je le premagala radovednost in sem pogledala … Kaj je tako nujnega? Zapis v kratkem sporočilu me je pretresel: Umrl Capuder. Kako? Vedela sem, da je bil bolan, ampak … smrt po dobre letnike pride vedno prezgodaj!

Pred oči mi je priplaval njegov obraz, prožnost njegovega značaja, njegov prikrit in odkrit smisel za humor, vse to, kar je bil, in obžalovanje, da ne bo ničesar več povedal in napisal. Da so bili njegovi Zmrznjeni eseji zdaj zamrznjeni kot zadnje njegovo objavljeno delo. Imela sva nekaj srečanj; različno bi jih lahko opisala. Znal je biti odrezav, a resnice ni obšel. Široko razgledan mož z lastno mislijo, dobronamerno kritičen, verjetno zato, ker je vedel, da človek lahko zelo presega samega sebe. Zanesljivo je vedel tudi, da velja tudi nasprotna smer. Dolgo so mu ’arbitri elegantiae’ odrekali pravico, da bi kaj njegovega natisnili. Toda njegov literarni dar in živ izvir zato ni utihnil. Pisal je in prevajal.

Kdor hoče spoznati življenje tega moža, naj vzame njegovo Povest o knjigah in naj bere. O, kako posrečen humor in kakšna pripovedna širina … In spomin me vrne v čas, ko je za Povest dobil Rožančevo nagrado. Takrat in še malo pozneje sva se nazadnje srečala. Na razstavi del kartuzijana p. Janeza Hollensteina. Tudi zato, ker je v Pleterjah njegov starejši brat, je prišel pogledat izdelke svojega prijatelja Janeza. Izmenjali smo si nekaj besed … in kdo bi mislil, da bo to moj zadnji pogovor z njim.

Naj nas tolaži misel, da mu zdaj ni več treba prevajati Danteja. Ne zato, ker je to veličastno delo že prevedel, ampak zato, ker je zdaj zanj Božanska komedija hic et nunc.

Mateja Subotičanec

Gledam majhne rdeče rokavičke na luči pisalne mize. In vrtim spomine … Prinesla mi jih je gospa Angela ob enem od mnogih obiskov. Naredila jih je na terapijah, ko jo je bolezen toliko spustila iz rok, da se je lahko kratkočasila z ročnimi deli. Močna volja jo je spet dvignila na noge in jo končno pripeljala v njen ljubi Šentvid, kjer se je tako rada sprehajala in kjer sva se velikokrat srečali.

Vedno sva izmenjali kaj več od le vljudnostnih fraz. Nikoli ni potožila in nikoli se ni pritoževala. Pokončno je sprejela tudi vrnitev bolezni. In ko sem ji v enem zadnjih pisem zaželela zdravja, mi je odpisala, da v teh letih človeku lahko voščimo srečno zadnjo uro … To me je sprva prizadelo, potem pa sem videla, kako mirno in spokojno je gospa Angela v resnici sprejela dejstvo, da nas vse enkrat čaka zadnja ura.

Nečakinja gospe Angele Tomanič je v njeni torbici našla pesem, ki jo je Angela napisala najverjetneje v zadnjem času ...

Za god naj cvetja da pomlad,
poletja žarek zlat
obsevaj mlado pot.
Oko
se v solzi izpove ...
Kaj bereš v dnu solze?
Sočutje, strah, slovo?
Spomin ...
sto srečanj, sto lepot,
sto misli, sto samot
in brezno bolečin ...

Ne spominjam se natančno, kdaj je na Radio Ognjišče prinesla obvestilo, da bo imela koncert, najverjetneje v Kranju. V spominu je ostalo samo to, da mi je prinesla knjigo Alojza Rebule V SIBILINEM VETRU in rekla: »Vas bo to gotovo zanimalo … in počasi moram tudi misliti, kam bom dala vse stvari ...«

Mateja Subotičanec

Bila je sobota, 13. oktobra popoldne, ko me je prijatelj po telefonu vprašal za frekvenco, na kateri je mogoče v Topolšici slišati Radio Ognjišče. Najbližji oddajnik je v Mozirju, sem pomislil, in sporočil valovno dolžino. Kmalu je prispelo sporočilo: »Dragi Tone, hvala. Smo našli Ognjišče … Alojzu Rebuli je v uteho.« Ko smo deset dni zatem izvedeli, da je umrl, sem še enkrat podoživel klic in sporočilo iz Topolšice. Sobota, 13. oktober, 101. obletnica zadnjega prikazanja Marije v Fatimi. Obenem sem se spomnil zadnjega srečanja z njim na njegovem domu v Loki pri Zidanem Mostu, ko sva s tehnikom Izidorjem posnela pogovor ob njegovem 90. rojstnem dnevu. Z ženo Zoro Tavčar sta naju pričakovala. Šele ko sem postavil prvo vprašanje, se je sivolasi mož razživel. Prodoren glas in koščene roke, ki so podkrepile marsikatero besedo, so me spomnili na osemdeseta leta, ko je grmel izza pulta v dvorani Teološke fakultete. Novembrska predavanja za študente in izobražence so bila takrat težko pričakovana, dvorana in preddverje pa nabito polna. Ostal je isti: neposreden, jasen, prepričan kristjan, a drzen v svojih mislih, vizionar in realist obenem, zvest narodu in zavezan slovenski besedi. Ko sva govorila o slovenski narodni zavesti, je pribil: »Kristjan bi moral biti trden v tem, da me je Bog postavil na svet kot Slovenca, da me nagovarja po slovensko, da me bo tudi ob sodbi nagovarjal slovensko.«

Od njega so se v Loki pri Zidanem mostu poslovili tudi Tržačani, med njimi nesporno velja za velikana peresa. Ali ga enako dojema tudi osrednja Slovenija?

Alojza Rebulo lahko upravičeno imenujemo katoliški pisatelj. Tudi zato je bil v Sloveniji načrtno prezrt, zapostavljen, odrinjen. Njegova dela, ki jih premalo poznamo in prebiramo, govorijo o moči njegove besede, njegove misli. Obenem razodevajo njegovo zavezanost Kristusu, njegovo krščanstvo, ki ni tradicionalno, ampak iz lastnega iskanja. Po mnenju mnogih v Sloveniji to spada v zakristijo. On je prinašal na plano prav to: nenehno iskanje smisla in pritrjevanje Kristusu. Njegov Credo na zadnji strani Družine je bil izziv marsikomu.

V čem je veličina njegovega opusa?

Bil je nenehen iskalec, večkrat v dvomih, a nikoli brez vere. Predvsem pa je bil praktičen kristjan in je to tudi pokazal. Tudi pri marksistih je odkrival sledi krščanstva in spoštoval vsakega, ki je bil iskren v svojem prepričanju. V pisanju je bil vedno aktualen, četudi je pisal o stoletjih pred Kristusom, o novejših časih ali bil zazrt v prihodnost.

Ne vem, zakaj, a na tujem sem pogosto vzel v roke njegovo zbirko Smer Nova zemlja.

Tone Gorjup