Krst otroka v Sikstinski kapeli
Krst je plamen, prižgan v našem srcu
Papež in Sveti sedež s. Brigita Zelič
Papež Frančišek je dopoldne, na nedeljo Jezusovega krsta, v Sikstinski kapeli v Vatikanu krstil 15 deklic in 12 dečkov. O tem je nato spregovoril po opoldanski molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu. Vse zbrane na Trgu sv. Petra je povabil, naj se pri vsem, kar delajo, pustijo voditi Svetemu Duhu. Seveda pa je Svetaga Duha treba za to klicati, je dejal. Priporočil je, naj se navadimo klicati pogosto v teku dneva, da bomo lahko z ljubeznijo živeli vsakdanje stvari, ki bodo s tem postale izredne.
Na začetku opoldanskega nagovora je papež Frančišek spomnil na zapis evangelista Luka, ki bralcu približa dve pomembni razsežnosti Jezusovega življenja. Gre po eni strani za njegov odnos do ljudi in po drugi za odnos z Bogom Očetom. Pri opisu dogajanja ob Jezusovem krstu množica ljudi ni le neko anonimno ozadje, temveč je njena prisotnost za dogodek bistvenega pomena.
Preden se Jezus potopi v vode Jordana, se na neki način »potopi v množico«, pridruži se ji v vsem, razen v grehu in sprejme našo človeško danost. V svoji božanski svetosti, polni milosti in usmiljenja, Božji Sin postane človek prav zato, da bi greh sveta vzel nase in ga odstranil. Sprejme našo bedo, našo človeško pogojenost.
Tako je po papeževih besedah tudi Jezusov krst »razglašenje«, saj s tem, ko se napoti k Janezu po krst sredi spokorjenih ljudi svojega ljudstva, pokaže na smisel in pomen svojega poslanstva. Sveti Duh, ki se spusti nadenj v telesni podobi kakor golob, je znamenje, da se z Jezusom začenja novi svet, novo stvarjenje, ki se mu pridružijo vsi tisti, ki v svoje življenje sprejmejo Kristusa. Dejal je še: »Tudi vsakemu od nas, ki smo s Kristusom prerojeni v krstu, so namenjene Očetove besede: »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje« (Lk 3,22 ). Ta Očetova ljubezen, ki smo jo mi vsi prejeli na dan svojega krsta, je plamen, ki je bil prižgan v našem srcu in ga je potrebno vzdrževati z molitvijo in dejavno ljubeznijo.«
Papež Frančišek je nato spomnil, da se je Jezus po krstu »zatopil« v molitev, torej v občestvo z Očetom. Krst je začetek Jezusovega javnega delovanja, njegovega poslanstva na svetu. Oče ga pošilja, da bi ljudem razodel njegovo dobroto in ljubezen do nas. tudi za zvestobo in rodovitnost poslanstva Cerkve in vsakega od nas, je potrebno da se, »vcepimo« v to Jezusovo molitev. Gre za to, da evangelizacijo in apostolat nenehno prenavljamo v molitvi, da bi naše krščansko pričevanje bilo jasno, ne po človeških, temveč po Božjih merilih. Ob koncu je sveti oče vse toplo povabil, naj datum svojega krsta ohranjamo v svojem srcu in ga tako vsako leto tudi praznujemo.
