Božična zgodba: 200 let pesmi Sveta noč
| 25.12.2018, 11:27
Tudi letos smo božični program na sveti večer začeli ob 17.00 z molitvijo in prošnjo za blagoslov, potem pa nadaljevali z minutami za otroke. Ob 20.00 se je začel svetonočni program, ki je do polnoči prinesel veliko božičnih melodij, kratkih misli in tudi nekaj božičnih zgodb. Ob polnoči smo prenašali slovesno polnočnico.
Med najlepšimi je bila gotovo pripoved o nastanku pesmi Sveta noč, ki letos slavi dvestoletnico. V minulih dneh smo jo posneli kot radijsko igro, ki jo lahko preberete tudi v nadaljevanju.
"Drage poslušalke in spoštovani poslušalci, vabim vas k spremljanju prazničnega programa radia Ognjišče v upanju in želji, da vam bo v spodbudo za praznično veselje in globoko doživetje božične skrivnosti. Vsem in vsakemu posebej želim obilo božičnega blagoslova, ki naj ogreje srce in dušo ter nariše nasmeh na obrazu," je v voščilu dejal glavni urednik Radia Ognjišče.
Zgodba o nastanku pesmi SVETA NOČ leta 1818
Sveti večer leta 1818. Vasica Oberndorf pri Salzburgu mirno počiva pod debelo snežno odejo. Kaplan Jožef Mohr sedi v svoji topli sobici in gleda skozi okno. Zunaj sneži.
"Presneto, še vedno sneži. Res je, božič brez snega ni pravi božič, toda kar je preveč, je le preveč. Za naše ljudi se sicer prav nič ne bojim, da bi jih debela zima ustavila, da ne bi prišli k polnočnici. Prišli bi, tudi če bi sekire padale z neba! Kar vidim njihovo veselje in otroško srečne obraze. Da, da, za božič so vsi ljudje kakor otroci ..."
Kaplan Mohr je bil mestni otrok. Oberndorf je njegovo prvo službeno mesto. Prelepa narava, planine v ozadju in pod njimi ljubke vasice - vse to je priraslo k srcu njegovi pesniški duši. Všeč so mu bili okorni kmečki ljudje, gorjani in pastirji, ki so ljubili Boga in svoj svet. Vse to je opeval v nerodnih pesmicah. Kadar so se sobratje duhovniki zbrali h godovanju, je vedno prišel k omizju s pesmico za godovnjaka. Lepo se je razumel z vsemi. Tudi drugi so ga imeli radi, sanjavega in mehkega, kakršen je bil.
V bližnji vasici Armsdorf je imel najboljšega prijatelja - učitelja in organista Franca Gruberja. Ta je bil pet let starejši od njega in je imel za seboj precej težko mladost. Rojen je bil v številni družini tkalca v sosednjih hribih. Fant je že zgodaj pokazal bistro glavico.
"Kaj hočeš, Franci, saj vidiš, da te ne morem dati v šolo! Kje naj vzamem denar? Še za sproti imamo komaj." In tako se je Franc lotil očetove obrti. Sedel je za statve in s spretnimi prsti sukal vreteno, misel pa mu je venomer uhajala v svet učenosti in čarobne glasbe. Komaj je kje ujel kako prosto urico, že je začel s prsti ubirati strune na kitari. Veliko veselje in odločna volja sta končno naredila svoje: oče se je nazadnje vdal in ga pustil v šolo. Devetindvajsetleten je nastopil svojo prvo službo kot učitelj in organist v Armsdorfu. Tu sta se srečala in spoprijateljila s kaplanom Mohrom. Obiskovala sta se in se pomenkovala. Najraje o glasbi in pesmih. Za nocojšnji večer je bilo dogovorjeno, da kaplan Jožef obišče Franca.
Jožef se nervozno sprehaja po sobi gor in dol in razmišlja, ali bi se podal na pot ali ne. »V takem metežu?! Prijatelj Franc ne bo zameril, če ga ne obiščem. Bosta pa na sveti večer sama s sestro ... Pa vendar, naredim mu veselje!« Hitro si ogrne pelerino in odločno odpre vrata v snežni metež. Snega je skoraj do pasu. Debele snežinke gosto naletavajo. Steza je nepregažena. Žive duše ni nikjer. Vse počiva in moli ob družinskih jaslicah. Sveti večer v družini, to je Jožefov najlepši otroški spomin ... Svoje korake usmeri proti sosednji vasici Armsdorf.
"Kako bo Franci veselo pogledal, ko bo pred vrati zaslišal, da otepam sneg s škornjev. Škoda, da prihajam praznih rok. Spodobi se, da za božične praznike drug drugega obdarimo, saj smo vsi prejeli najlepše darilo: Božje dete iz nebes ... Aha, pesmico mu zložim v dar!"
In gredoč premišljuje o skrivnosti svete božične noči, ki nam je dala Odrešenika. Povsod je mir, snežinke padajo popolnoma tiho. Le pod Jožefovimi koraki zadušeno škriplje sneg. Obide ga, kakor blaženo razodetje: "Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč … Opolnoči bomo spet obhajali obletnico rojstva v betlehemski štalici ... Le Devica z Jožefom tam v hlevcu varje Detece nam ..."
Doma se je dolgo trudil in grizel svinčnik. Nič. Besede mu niso in niso hotele iz srca. Zdaj pa vre kar samo od sebe, da se čudi. Bog je v vsej veličini vendar tako preprost. Zdi se mu, kot da doživlja betlehemski božič. Da je sam zraven.
Pri prijatelju veselo potrka na vrata in ko mu sestra odpre, najprej prosi za košček papirja. Brž napiše tri kitice pesmi.
"Tak pridi noter, Jožef. Kaj stojiš v veži, saj nismo taki kot tisti Betlehemčani, ki so sveti družini pred nosom zapirali vrata!" kliče učitelj Gruber, ki sedi ob peči in pregleduje note božičnih pesmi ter jih brunda predse. "Izbiram, kaj bomo peli pri polnočnici."
"Poslušajta," pravi kaplan Jožef, ko vstopi. Prebere jima pesem, ki mu je po poti privrela iz srca. "Tole sem vama prinesel za božično darilo."
"Kako čudovita pesmica! Jožef, daj jo sem, da si jo še enkrat preberem. Ti pa se pojdi malo pregret in odpočit, pot te je prav gotovo utrudila."
Kaplan Jožef leže na divan, učitelj Franc pa se kar ne more ločiti od pesmi. Prebere jo še enkrat in ponovno. Prevzame ga neko skrivnostno vznemirjenje in v hipu najde za preprosto besedilo prav tako preprost napev. Brž vzame kos papirja in z bliskovito naglico po navdihu zapiše note. »Ubogo betlehemsko Dete nima ničesar, dajmo mu vsaj lepo uspavanko.«
"Sestra, pridi, bova zapela pesmico, ki nama jo je prinesel Jožef!" pozove učitelj in vzame kitaro ter začne ubirati akorde. Preprosti so, a tako prisrčni, da se učitelj in sestra ne moreta ubraniti solz. "Kaj?! A sem jaz to zložil? To je vendar prelepa uspavanka!" Brat in sestra pojeta ...
Kaplan Jožef se predrami. "Kaj slišim, Franc?! Pa ne, da si mojo božično pesem že prelil v note?! Zapojta še enkrat!« Brat in sestra vzneseno prepevata. »O, kako nebeško lepo! ... Vzemi kitaro k polnočnici in bova pesem točno opolnoči skupaj zapela. Boš videl, da bo ljudem všeč. Česa takega še nisi zložil, Franc!"
"Kitaro mislim tako ali tako vzeti s seboj, ker so naše orgle zaradi mraza v zadnjih vzdihljajih. Čisto na suho pa le ne moremo peti. Kakšen božič pa bi to bil?!"
Kmalu po enajsti ugasnejo luč. Samo lučka pri jaslicah gori. Z vseh strani se začnejo proti župnijski cerkvi zgrinjati bakle, s katerimi si preprosti, pobožni gorjani svetijo k polnočnici. Obrazi jim žarijo v svetem pričakovanju najlepše svete maše vsega leta. Pri polnočnici se res počutijo kot družina.
Ura v stolpu odbije polnoč. Luč osvetljuje samo jaslice in kor. Zdi se, kot da se je obrndorfska cerkvica spremenila v betlehemsko štalico, kjer so ob jaslicah zbrani pastirji. Manjka samo zbor angelov, da bi voščil novorojenemu Detetu. Tedaj se s kora zaslišijo zvoki kitare. Ljudem, ki jih zebe v roke in noge, je pri srcu čudovito toplo. Zalije jih neka čudna sreča. Prekipeva, narašča. Pesem, ki jo na koru pojeta njihov organist in kaplan, ni človeška pesem. To je angelska uspavanka. Česa takega še niso slišali. "Spavaj, Dete, sladko!" voščita glasova s kora. Kitara ponavlja voščilo in vsa cerkev poprime: "Spavaj, Dete, sladko!" Pesem je tako preprosta in domača; pove pa čisto vse, kar čutijo v svojem srcu na sveto božično noč. Vsi nenadoma postanejo povezana družina, ki Božjemu otroku vošči za rojstni dan.
Pred oltar stopi župnik v zlatem plašču. Ljudem se zdi, da je pred Novorojenega stopil najstarejši izmed pastirjev, ki so se zbrali na betlehemskih poljanah. Vsi imajo solze v očeh ... Nova božična pesem jim je približala Betlehem. Vsi jo pojo; možje in žene, dekleta in fantje, otroci ... To je njihova pesem ...
Iz preproste cerkvice v mali tirolski vasici Oberndorf je šla pesem svojo zmagoslavno pot po svetu. Pisec besedila in skladatelj sta bila dolgo časa neznana in na desnem robu nad notami je pisalo "tirolska narodna". Resnica pa je le prišla na plan in kaplan Jožef Mohr ter učitelj Franc Gruber sta v cerkvi v Oberndorfu dobila spomenik: kaplan Mohr zamaknjen posluša angelsko petje, za njim pa stoji učitelj in skladatelj Gruber ter petje spremlja s kitaro. Za ta spomenik ve malokdo, a skoraj ni kristjana na vsem svetu, ki ne bi poznal najlepše božične pesmi "Sveta noč, blažena noč".
Danes si brez te pesmi božiča sploh ne moremo predstavljati. Kakor ni velike noči brez mogočne in vesele aleluje, tako ni svete noči brez Grubarjeve uspavanke Božjemu otroku. Pojo jo po vaških cerkvah, kjer so zbrani zdelani kmetje žuljavih rok in poštenega srca. S solzami v očeh jo pojo žalostni in trpeči, ki na sveti večer vsaj ob tej pesmi za nekaj časa pozabijo na svojo bolečino. Pojo jo odlični zbori stolnic, pojo jo ljudje, ki so brez posluha. Igrajo jo orkestri, igra jo ena sama mandolina. Učinek pa je vedno isti: v srca, ki jo poslušajo, se naseli nekaj božjega - ljudje smo bratje med seboj, kajti v Betlehemu je Bog postal naš brat. Besede pri različnih narodih različno zvenijo, melodija pa je povsod ena sama, preprosta in čudovita. Prav v tem je umetnost: velike, največje reči povedati tako preprosto, da jih razume vsakdo.
O, da bi bili ljudje bratje med seboj ne le na sveto božično noč, ampak tristopetinšestdeset dni v letu!
