Slovenija skozi leto 2018

Slovenija | 31.12.2018, 16:00 Tanja Dominko

Leto 2018 je bilo volilno leto, junija smo šli na parlamentarne volitve, uradno predčasne, čeprav lahko komajda uporabimo to besedo, novembra pa na lokalne. Vlade ne vodi relativni zmagovalec volitev, pač pa Marjan Šarec. Prodali smo Novo Ljubljansko banko, dočakali val sindikalnih pritiskov, menjave na čelu obrambno- varnostnih struktur, znotraj nekaterih strank, na čelu Banke Slovenije, delo so sklenile parlamentarne preiskovalne komisije, z njihovimi ugotovitvami se zdaj ukvarjajo organi pregona, izgubili pa smo nekatere velikane slovenskega naroda.

Parlamentarne volitve so prinesle zmago stranke SDS, medtem ko so se glasovi med ostalimi strankami precej razpršili. Strah, da bi vlado vendarle sestavljal Janez Janša, je bil precejšen, nekateri levi intelektualci so se oglasili tudi s pismom, da naj stranke iz levice in leve sredine nikar ne oblikujejo koalicijske vlade s SDS Janeza Janše in ne “podležejo pritiskom s strani interesnih skupni in posameznikov”.

V boj za podporo med poslankami in poslanci se je nato hitro podal Marjan Šarec, ki je na pogajanjih menda veliko prikimaval, in nato 17. avgusta dobil mandat za sestavo vlade. V pogajanjih se je dobival z SD, SMC, SAB in DeSUS, sprva tudi NSi, a je ta od pogajanj odstopila, medtem ko Levica ni postala članica koalicije, pač pa naj bi z njo podpisali ločeni sporazum, kar se nikoli ni zgodilo.

13. septembra je nato zaprisegla manjšinska vlada, ki ima v parlamentu le 43 glasov, Marjan Šarec je z 41-imi leti postal najmlajši predsednik vlade doslej. Nova vladna ekipa tako kot prejšnja šteje 16 ministrov, dva sta brez resorja. Med ministrskimi kandidati sta dva z izkušnjami na mestu predsednika vlade, še štirje so v dosedanjem ali preteklih mandatih že opravljali ministrsko funkcijo, trije pa so v vladah delovali kot državni sekretarji. Štiri kandidate je v vladno ekipo predlagala največja koalicijska stranka LMŠ, in sicer ministra za finance Andreja Bertonclja, ministra za zdravje Sama Fakina, notranjega ministra Boštjana Poklukarja, ministra za javno upravo Rudija Medveda. Štiri ministre so predlagali v SMC, in sicer ministra za zunanje zadeve Mira Cerarja, ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravka Počivalška, ministra za okolje in prostor Jureta Lebna in ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenijo Klampfer. Stranka SD je v vladno ekipo poslala Jerneja Pikala na mesto ministra za izobraževanje, znanost in šport, Andrejo Katič na mesto ministrice za pravosodje in Dejana Prešička na mesto ministra za kulturo. Prav tako tri imena je premier na listo vključil na predlog SAB. To so infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek, minister brez resorja Peter Jožef Česnik za področje Slovencev v zamejstvu ter Marko Bandelli za področje razvoja in kohezijske politike, ki pa je nato po dveh mesecih mandata odletel zaradi očitkov o neprimerni komunikaciji in slabem delu, nasledil ga je Iztok Purič.

Najmanjša vladna stranka DeSUS v vladi sodeluje z dvema ministroma, in sicer z obrambnim Karlom Erjavcem in ministrico za kmetijstvo Aleksandro Pivec.

Največ vroče krvi je v koaliciji sprožil predlog za imenovanje Damirja Črnčeca za državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, vodil bo medresorsko koordinacijsko skupino za implementacijo arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško. Najbolj je šla na noge Levica, ki naj bi ravno zaradi tega imenovanja preklicala podpis sporazuma z vladnim peterčkom, a se je pozneje izkazalo, da to ni glavni razlog, da Levice ni v vladi. Bolj ji ustreza opozicija, saj potem ni potrebno prevzeti odgovornosti.

18. novembra smo nato odšli še enkrat na volišča, tokrat smo volili župane in člane občinskih svetov. Približno četrtina občin župana ni dobila v prvem krogu, pač pa so morali še enkrat poskusiti srečo na prvo decembrsko nedeljo. Omeniti velja visoko zmago ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, dobil je skoraj 61 odstotkov glasov in bo tako Ljubljano po 12-ih letih vodil še naprej. Podobno je s tekmeci pometel Gregor Macedoni v Novem mestu in v Murski Soboti Aleksander Jevšek, ki je dobil skoraj tri četrtine glasov. Volitve so prinesle tudi zmago Bojana Šrota v Celju in Bojana Kontiča v Velenju. Presenečenje pa je bil rezultat v Kopru, saj sta se Boris Popovič in Aleš Bržan pomerila v drugem krogu, a je Popovič izgubil in zdaj skuša svoje doseči prek sodne poti. V Mariboru so se volivke in volivci očitno naveličali vseh dosedanjih politikov in zmago v drugem krogu namenili političnemu novincu Saši Arsenoviču, prejel je skoraj 58 odstotkov glasov. Njegovemu protikandidatu v drugem krogu Francu Kanglerju nov poskus osvojitve štajerske prestolnice ni uspel. Med strankami je po številu županov primat obdržala SLS.

V iztekajočem se letu smo dočakali tudi nekaj kadrovskih sprememb, za najbolj presenetljivo lahko razglasimo novembrsko vest, ko je načelnica generalštaba postala Alenka Ermenc, edina ženska na tem položaju med državami zveze NATO, kar je močno odmevalo tudi v tujini. Ermenčeva je dejala, da je njeno načelo delati in manj govoriti, a vendarle je ob prevzemu položaja novinarjem namenila nekaj besed.

12. decembra pa je tudi na čelo policije stopila ženska Tatjana Bobnar, ki je kot vršilka dolžnosti je to funkcijo opravljala že nekaj mesecev, vlada pa jo je nato decembra potrdila za poln mandat.

Bobnarjeva je poudarila, da policijo čaka veliko dela. Izpostavila je zahtevne naloge na področjih kriminalitete, vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja splošne in prometne varnosti. A eden vidnejših izzivov bo po njenem prepričanju zagotovo povezan z varovanjem državnih meja.

Premier Marjan Šarec je dejal, da je ponosen, da bosta tako na vrhu vojske kot policije ženski. "Obe sta izjemno sposobni, zelo predani svojemu delu in to je tisto, kar šteje," je dejal in dodal, da to kaže tudi, da kot družba postajamo zrelejši. Spomnil je, da so ženske v naši družbi že zdavnaj dobile pravico delati "vse, kar si želijo, za kar so sposobne in prav je tako". In slovenska policija in vojska si zaslužita na čelu najboljše, je izpostavil.

Končno je novo vodstvo dočakala tudi Banka Slovenije. Saga z iskanjem guvernerja se je vlekla več mesecev. Tik pred božičnimi prazniki je nato državni zbor le namenil zadostno podporo Boštjanu Vasletu, ki bo na položaju nasledil Boštjana Jazbeca, ki je konec aprila odšel na drugo delovno mesto.

Vasle je dolgoletni direktor Umarja in je sodeloval pri vseh ključnih ekonomskih izzivih v zadnjih 15 letih v Sloveniji. Sodeloval je z vsemi ključnimi organi v Sloveniji in mednarodnimi institucijami, s katerimi se sicer srečuje Banka Slovenije, in je dobro seznanjen s pomembnimi deli mednarodnih aktivnosti centralne banke.

Komentarji ob imenovanju so bili slišati nekako takole- ne gre za idealnega kandidata, ampak za kandidata, proti kateremu pač večina ni mogla glasovati. Sta pa njegova predhodnika pustila za seboj močno dvomljivo dediščino. Marko Kranjec je spregledal predkrizno pregrevanje gospodarstva, drugi, Boštjan Jazbec, je imel odločilno besedo pri sporno veliki pokrizni dokapitalizaciji dveh velikih bank in likvidaciji dveh manjših s prav tako sporno razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in malih delničarjev. S to dediščino bo imel novi guverner Boštjan Vasle verjetno še veliko opraviti, glede na njegove izjave pa ni pričakovati, da bo spodbujal razčiščevanje. Nekaj razčiščevanja se sicer obeta, saj je tik pred prazniki prišlo do ovadbe na državno tožilstvo. Ovadbo je vložil Nacionalni preiskovalni urad zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Po neuradnih informacijah so ovadeni vsi člani sveta Banke Slovenije, ki je konec leta 2013 izrekel izredne ukrepe v bankah. Ti ukrepi naj bi bili izrečeni neupravičeno, pri tem je šlo za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Banka, neuradno gre za NLB, naj bi tako pridobila 257 milijonov evrov premoženjske koristi, kar je več kot tretjino kupnine banke. Dodaten dokaz, da je bilo nekaterim veljakom še kako v interesu, da se banke čim dalj časa na proda, saj so se lepo hranili pri teh jaslih.

Je pa NLB ne glede na vse zdaj že v drugih rokah. SDH je postopek prodaje sprožil oktobra, država je iztržila nekaj manj kot 609 milijonov evrov, banka je dobila več kot 100 različnih novih lastnikov: 60 odstotkov je dolgoročnih, 30 odstotkov kratkoročnih, nekaj, denimo EBRD, je institucionalnih vlagateljev, malih je približno dva odstotka. Približno 40 odstotkov jih je iz Velike Britanije, 27 odstotkov iz ZDA, približno 16 odstotkov iz Slovenije in regije. Delnice so novembra začele kotirati tudi na borzi in povzročile tam malo večjo dinamiko. V skladu z zavezami Evropski banki bo preostali delež država prodala prihodnje leto. So se pa med tem časom zvrstili številni očitki, da je bila prodaja pod ceno.

Tudi brez groženj s stavko v minulem letu ni šlo. Po spomladanskem valu smo jeseni dočakali nove grožnje, ampak obljubljene spremembe so stavkovni val umirile, sindikati so eden za drugim odpovedovali protestne shode. Vlada je uspela pomiriti tudi občinske apetite in z občinami dosegla dogovor o dvigu povprečnine, poleg tega bodo tudi upokojenci dobili višji letni dodatek, vse skupaj je seveda pomenilo precejšen pritisk na proračun, zato ni presenečenje, da smo dobili opozorilo s strani fiskalnega sveta o povečanju strukturnega primanjkljaja.

Tudi v nekaterih strankah je prišlo do sprememb. Menjava se je zgodila na čelu NSi, Ljudmila Novak je vodenje stranke prepustila Mateju Toninu. Pri Novakovi je bilo sicer čutiti grenak priokus ob menjave, a je tudi že kdaj prej želela hotela zapustiti krmilo, pa je vendarle vztrajala do volitev. Matej Tonin je stranko prevzel precej zagnano, rezultati na parlamentarnih volitvah ravno blesteči niso bili, a vseeno so v parlamentu izboljšali svoj položaj, dobili so poslanca več. Vmes je Toninu uspel tudi veliki met, saj je postal predsednik državnega zbora in to s podporo 80 poslank in poslancev.

Nič kaj zadovoljni niso bili s parlamentarnimi volitvami v SLS, saj niso skrivali želje po vrnitvi v poslanske klopi, a se ni izteklo po željah in zato je Marko Zidanšek odstopil in septembra ga je na čelu SLS nasledil Marjan Podobnik, ki je stranko vodil med letoma 1992 in 2000, kar je bil najdaljši mandat vseh dosedanjih predsednikov stranke, resnici na ljubo se jih je v tem času zvrstilo kar veliko, po mnenju mnogih preveč, kar je navsezadnje stranko skoraj pokopalo. Danes 57-letni Podobnik, po izobrazbi kmetijski inženir, je ob izvolitvi dejal, da stranka v prihodnost vstopa samozavestno. Poudaril je, da je stranka odprta za vse in da je konec izključevanj in izločanj. Sam ve, kaj govori, saj je bil pred dvema letoma iz stranke izključen.

Podobnik je v javnosti ostal glasen ves ta čas, predvsem tudi ob boju za mejo s Hrvaško na Dragonji. Uresničitve arbitražne razsodbe tudi v letu 2018 nismo dočakali. Slovenija je 13. julija na sodišču v Luksemburgu vložila tožbo proti Hrvaški, ta je pred dnevi sicer nanjo odgovorila, a več ni znano. Bitka se torej bije dalje.

Smo pa v tem letu še z eno sosedo prišli do razhajanj. Po drugem referendumu o zakonu drugem tiru je bil ta namreč razveljavljen, sledil je odstop predsednika vlade, a umikati se je začela tudi Madžarska. Kakšna bo njena nova vloga pri projektu, še ni povsem dorečeno, je pa dvomov o njeni dobrodelnosti pri sofinanciranju vse več. Morda bomo v tem mandatu dočakali tudi preiskovalno komisijo, tako kot smo jo za

izgradnjo šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Mnogi so namreč ta dva projekta precej primerjali, predvsem po zajetni finančni konstrukciji, čemur se nam ob dejstvu, da gre za dobrih 27 kilometrov proge, še krave smejijo. Da smo s šestim blokom brcnili mimo, je namreč potrdila tudi preiskovalna komisija v državnem zboru. V končnem poročilu, ki ga je državni zbor aprila soglasno podprl, je navedeno, da so vse vlade od 2004 do 2012 ravnale neodgovorno, največja politična odgovornost pa je na vladi Boruta Pahorja in takratnih ministrih Francu Križaniču in Mateju Lahovniku. Komisija sicer nadaljnje delo prepušča pristojnim organom, policiji, tožilstvu in sodišču.

Marca je delo sklenila tudi zdravstvena preiskovalna komisija, ki je vsem ministrom za zdravje v obdobju 2003-2016 očitala objektivno odgovornost, ministrici minulega mandata Milojki Kolar Celarc pa subjektivno odgovornost. Prav tako je komisija ugotovila, da naj bi med dobavitelji žilnih opornic v Sloveniji prihajalo do kartelnih dogovarjanj in da naj bi odgovorni v UKC Ljubljana in UKC Maribor v letih 2007-2016 omogočali določenim dobaviteljem prevladujoč položaj na trgu pri prodaji žilnih opornic. Dogajanje so pod drobnogled vzeli tudi preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada ter na območju policijskih uprav Ljubljana, Maribor, Kranj, Novo mesto in Celje v hišnih preiskavah iskali dokaze za utemeljevanje sumov storitve več kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja in dajanja daril.

Državni zbor je aprila podprl tudi bistvene ugotovitve končnega poročila preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu. Poslanci so soglašali, naj se poročilo in vsa dokumentacija preda organom pregona ter naj se pripravijo podlage za ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančnega kriminala. Upamo, da ne bo ostalo zgolj pri besedah.

Leto, ki se izteka, je tudi leto, ko smo dosegli dokaj dobre gospodarske kazalce, gospodarska rast je presegla štiri odstotke, kar se je odrazilo tudi na dogajanju na nepremičninskem trgu, tako da je povpraševanje močno preseglo ponudbo in cene zlasti stanovanj so se v Ljubljani krepko dvignile. Maja nas je obnorela uveljavitev splošne uredbe o varstvu podatkov, tako imenovani GDPR je povzročal sive lase številnim družbam, a mnoge domače naloge še vedno niso naredile. Dokler ne bo izrečenih kakšnih kazni, očitno ne bo reda niti na tem področju.

V letu 2018 nam tudi narava ni prizanesla, Bela krajina je utrpela precejšnjo gmotno škodo v hudem junijskem neurju s točo, konec oktobra pa se je neurje z nalivi razbesnelo najbolj v tržiški in kranjskogorski občini.

Žalostne novice smo morali posredovati tudi mediji, in sicer so se v tem letu od nas poslovili legenda slovenskega stripa Miki Muster, igralska ikona Štefka Drolc in veliki zamejski intelektualec in pisatelj Alojz Rebula ter mnogi drugi, ki so bogatili slovenski prostor s svojim delom in vrednotami.

V letu 2019 želim vsem skupaj, da bi bilo lepih sledi veliko in da bomo imeli novinarji veliko dela s pisanjem prijaznih besed. Vse dobro in pogumen korak novemu letu naproti!