Pilula zoper konfekcijsko mnenje z ljubljanskega buržujskega štanta
Ne vem, če še kje ostaja navada, ki se je spomnim iz otroških let. Da so namreč ljudje v tehle dneh po vseh svetih, ko so prišli k delavniški maši, prinesli listek, na katerem je bil zapisan pokojnik in se je potem po obhajilu zanj zmolil očenaš. Tako se je intenziven spomin na umrle z enega oziroma dveh dni raztegnil na vsaj malo spodobnejši čas.
Letos nas na verne duše spominja velika pisateljska osebnost, od katere se te dni s posameznimi slovesnostmi polagoma poslavljamo. Alojz Rebula. Če Slovenija in z njo literarna kritika ni zapisana hitremu in radikalnemu razkroju, se nam ni treba bati za njegovo mesto med literarnimi peresi. Zagotovo bo doseglo enega najvišjih.
Raje bi se nekoliko ustavili pri veri. O njej je Rebula tako rekoč neprestano premišljeval, o njej tudi ogromno pisal, se zanjo bal, zanjo prosil in jo živel. O njegovi vernosti veliko pišejo in govorijo tudi poslovilna besedila teh dni.
Zato tu ne bomo razmišljali o tem intimnem segmentu njegovega verovanja, pač pa bi kazalo omeniti to, kako se je ta vera kazala navzven, kako je sevala v slovenski prostor, kako se je soočala s slovensko družbo. V tem se manifestira eden velikih Rebulovih darov, ki ga je naklanjal slovenski splošni in še posebej katoliški družbi. Gre za njegovo granitno katoliško samozavest, povsem nasprotno kakršni koli ritkavosti, če uporabimo njegov izraz. Glede na to, da gre za enega največjih eruditov, je seveda jasno, da je bila ta samozavest podložena s širokim kulturnim razgledom čez velike duhove človeštva od antike do sodobnih mislecev tega ali onega svetovnega jezika. Ob tem vidimo, kolikšen primanjkljaj čutimo slovenski kristjani na obeh področjih: kako zanikrno je znanje o naši veri in kako prestrašeno jo skrivamo. Kar poskusimo se na kakem uradu ali v trgovini posloviti s slovenskim pozdravom »zbogom«. In bomo stehtali svoj pogum, po reakciji navzočih pa videli, koliko smo našo družbo prekvasili ...
Iz istega krščanskega izhodišča, v nenehni zavesti grških in rimskih konstitutivnih prvin je Rebula cenil Evropo. Poudarjal je edinstvenost in superiornost civilizacije, ki jo je evropska celina, kolikor je živela iz teh temeljev, zgradila. Mirno pove, da bi, če bi jo očistili krščanskih elementov, ostala tako rekoč Sahara. Kako prav bi prišla Evropi vrnitev h koreninam in kako bi jo to varovalo pred nemirnim časom, čutimo vsak dan bolj.
Neki pesnici, ki pravi, da ima še sama sebe težko rada, zapoveduje pa sovraštvo do kristjanov, je že leta 92 povedal, da gre pri njenih stališčih za konfekcijsko mnenje z ljubljanskega buržujskega štanta. Takrat po delnem demokratičnem obratu, je bil čas toliko drugačen, da ni upala mahati s totalitarnimi simboli, je pa zato nekje kolebala, ali ji gre bolj na živce nekdanja komunistična partija ali takratna krščanska demokracija.
Razpon, ki mu je svojo pozornost namenjal Alojz Rebula bi lahko raztezali še v vrsto smeri, kot ga je pač zanimala eksistenca posameznika, naroda in človeštva, a naj omenimo le še eno stvar: politiko. Morda bi ob poslovilnih tekstih kdo sklepal, da je pri njem ni. V nekem smislu je do nje res nekoliko zadržan, a navzoča je pri njem tako rekoč povsod. Od zasebnih pogovorov do najboljših romanov. Predvsem pa rojaku, komaj rešenemu dolgoletne tiranije, pa tudi pristni in manj pristni slovenski pobožnosti povsem jasno pove, da motriti svet, se zanimati zanj in za njegovo upravljanje ter pri tem tudi sodelovati ni v nobenem neskladju z globoko vero. Neposredno pove, da kristjan brez tega civilnega ponosa postaja odtujenež in manjvrednež.
Naj sklenemo prav s tem sporočilom in imperativom velikana, ki mu nebesa že govorijo slovensko in ki brez dvoma prosi za nas, da bi se kako prgišče Pavlove prihodnje slave nad ljubljeno deželo razodelo že zdaj.
