VIDEO: Radio Ognjišče v Fatimi

| 22.10.2018, 21:02

Od 20. do 21. oktobra 2018 smo v sodelovanju s Kompasom pripravili tradicionalno romanje v Fatimo. S posebnim letalom Adrie Airways je z brniškega letališča v Porto pod duhovnim vodstvom upokojenega koprskega škofa Metoda Piriha poletelo 87 romarjev.

Sobota, 20. oktobra, se je za mnoge romarje začela zelo zgodaj, saj je bilo zborno mesto na letališču Jožeta Pučnika že ob 4.30. Najprej so se prijavili pri Kompasovih vodnikih, potem so oddali prtljago in dobili vstopni listek za letalo ter opravili varnostni pregled. Ob 5.40 smo vstopili v letalo in tik pred zagonom motorjev nam je škof Metod podelil blagoslov ob začetku romanja. Ob 6.00 se je jeklena ptica dvignila proti nebu in njena smer je bila Portugalska preko Italije, Francije in Španije. A zaradi tehničnih težav se je moralo letalo vrniti na brniško letališče, kjer je tudi ostalo. Z nadomestnim letalom smo poleteli šele ob 12.00 in v teh šestih urah čakanja smo bili na letališču postreženi s toplimi napitki, osvežilno pijačo, sendvičem in tudi kosilom. Drugi poskus je uspel in po dveh urah in pol leta smo pristali na letališču Porto, kjer sta nas čakala avtobusa in nas odpeljala v skoraj dvesto kilometrov oddaljeno Fatimo. V času dveurne vožnje po avtocesti smo poslušali posebno radijsko oddajo o fatimskih prikazovanjih in sporočilih ter molili rožni venec. Na romanjih je prav skupna molitev rožnega venca ena izmed pomembnih oblik skupinske pobožnosti.

Zaradi šesturne zamude smo morali romarski program prilagoditi. Tako smo se ob prihodu v Fatimo najprej peljali do hotela Lux, odložili prtljago v sobe in se podali do kapele Jezusovega vstajenja, ki je pod baziliko Svete Trojice, da smo obhajali sveto evharistijo na čast Fatimski Mariji. S škofom Metodom smo somaševali trije duhovniki. Med svojim mašnim govorom je povedal tudi naslednje besede: "Ko poslušamo, beremo ali razmišljamo, kako se je Marija prikazala trem pastirčkom tukaj v Fatimi pred sto leti, se morda marsikoga polasti zavist, češ, zakaj pa nam ni bila dana ta milost in sreča. Sveto pismo nas vabi k veri: Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali. Bog zmore prodreti do nas predvsem z notranjimi čuti. Stvarnost, ki sega onkraj čutno-zaznavnega, se blago dotakne duše in jo usposobi, da dospe do tega, kar ni dostopno človeškim čutom. Bog nas more doseči in se podariti našemu notranjemu zrenju. To je Božja luč, to je Bog sam, ki se nam po milosti, kakor Mariji, podarja in se naseli v nas. Ta luč, ki je Kristus sam, ima moč razplamteti najbolj hladna in žalostna srca ... Kdor si vzame čas za poslušanje Božje besede, kdor pusti, da ga prevzame Božja ljubezen, kdor bedi in moli ter v molitvi pričakuje jutranjo zarjo, v tistem plamen vere ne bo nikoli ugasnil. Vera napravlja človeka odprtega za upanje, ki ne razočara. Vera mu daje trden temelj, na katerem more brez strahu graditi svoje življenje, vera pa tudi terja od človeka, da se zaupno izroči Božji ljubezni, ki nosi ves svet. Ko ponekod po svetu ljudje svoje najsvetejše ideale žrtvujejo na oltarju sebičnih interesov v imenu nacije, rodu, ideologije, določene skupine ali posameznikov, pa je tu v Fatimi naša milostljiva Božja mati stopila z neba, da bi vsem tistim, ki se ji izročajo, položila v srce isto Božjo ljubezen, ki gori tudi v njenem srcu. Dejansko je največji dar, ki nam ga Marija prinaša, Jezus. In če Jezusa sprejmemo, pride k nam, v naše srce, veselje, kajti Jezusova navzočnost v nas človeka napolni s smislom, z mirom, z upanjem in z vedrino."

Po maši smo počastili Fatimsko Gospo v kapeli prikazovanj in se vrnili v hotel na večerjo. Ob 21.30 smo se udeležili molitve rožnega venca, ki se je v tem večeru molil kar v enajstih jezikih. Med njimi se je slišala tudi naša slovenščina. Po rožnem vencu je bila na vrsti procesija s svečami in po oceni varuhov svetišča se je je udeležilo približno 30.000 romarjev. Nekaj pred 23. uro se je sklenila Marijanska pobožnost, ki nas je nedvomno prevzela. V tem duhovnem razpoloženju smo se vrnili v hotel in legli k počitku. Dan nas je po nepredvidljivih jutranjih zapletih nagradil z nepozabnim večerom.

Gospodov dan smo začeli kar zgodaj, saj smo se ob 6.30 zbrali k molitvi rožnega venca v kapeli Jezusovega vstajenja in ob 7.00 smo imeli sveto mašo, ki smo jo tudi neposredno prenašali v radijskem programu. Škof Metod Pirih je svoj mašni nagovor namenil vprašanju vere, za katero prosimo Marijo. Na začetku je predstavil duhovno situacijo v naši državi: "Na žalost se je vera mnogim našim bratom in sestram zamajala, zato pada veselje do življenje, manjša se število nedeljnikov, ni duhovnih poklicev, prevevajo nas različne zasvojenosti, v hudi krizi je družina. Med nami je veliko svobodomiselnosti, ki ruši moralne in socialne drže in norme." V nadaljevanju pa je poudaril: "S tem, ko izpovedujemo in živimo vero, odkrivamo njeno lepoto, radost, bogastvo in zlasti moč vere. Vera še zdaleč ni nekaj postranskega ali nepomembnega za človeka. Vera edina odgovarja na človekova najgloblja vprašanja ... Vera je neizmerno bogastvo za človeka. Daje mu nov, jasen, prodoren, globlji pogled na življenje, na ljudi, na svet, kulturo in zgodovino." Sklenil pa je z besedami: "Izročimo sebe in vse svoje drage, naše družine, župnije, Cerkev na Slovenskem in našo domovino varstvu Fatimske Matere Božje, naj krepi našo vero, da bomo narod Jezusov."

Po maši smo obiskali baziliko Kraljice rožnega venca, kjer so grobovi sv. Francka in sv. Jacinte ter s. Lucije. Čeprav smo si potihem želeli, da bi čas tekel bolj počasi, je neusmiljeno brzel naprej. Pred nami je bil še zajtrk in po njem nekaj minut prostega časa za nakupe spominkov v bližnjih trgovinicah. Ob 10.30 pa sta nas že prišla iskat avtobusa in nas odpeljala na začetek križevega pota. Že po nekaj metrih hoje je bilo potrebno odpreti dežnike, ker se je nebo odločilo, da nas bo zmočilo. A na našo veliko srečo je pri šesti ali sedmi postaji prenehalo deževati. Po uri molitve in premišljevanja smo na koncu križevega pota naredili skupinsko fotografijo in se zatem podali do mesta, kjer se je v letu 1916 fatimskim vidcem dvakrat prikazal angel. Pot smo nadaljevali do vasice, kjer so otroci živeli. Imeli pa smo zelo malo časa, zato je bil ogled rojstnih hiš zelo hiter, pa tudi trgovcem nismo mogli dati zaslužka, po katerem hrepenijo iz dneva v dan. Še posebej zdaj, ko že pojenja romarski utrip.

Do 13. ure naj bi zapustili hotelske sobe, a smo to naredili z rahlo zamudo, zagotovo pa do 13.30, ko smo imeli kosilo. Po njem sta nam bili na voljo še dve uri, ki jih je vsak romar izkoristil po svoje. Največ jih je pohitelo v kapelo prikazovanj z namenom osebne molitve ali pa v baziliko Svete Trojice, kjer je 500 kvadratnih metrov velik mozaik p. Marka Rupnika.

Ob 15.30 je bil odhod izpred hotela in naša smer vožnje je bilo letališče Porto, na katerem nas je čakal že poznan letališki postopek. Po 19. uri so nas poklicali za vstop na letalo in nekaj minut pred 20.00 smo že poleteli proti Sloveniji. Let nazaj domov je bil za pol ure daljši, ker so našemu letalu določili drugačno in daljšo pot. Na domači zemlji smo srečno in varno pristali ob 23.50. Za slovo smo si romarji podali roko in zaželeli varstva angela varuha pri vožnji do domačih naslovov.

Čeprav je bilo romanje za šest ur krajše, kot je bilo načrtovano, nam je vendarle uspelo, prepričan sem, da z Marijino pomočjo, izpeljati ves romarski program. In prepričan sem, da nam je Marija izprosila potrebnih milosti in blagoslovov za vse namene, s katerimi smo se podali v Fatimo. Marija nikoli ne pusti svojih otrok praznik rok.