Kolokvij med slovenskimi brati kapucini v Milanu

Radijski utrip | 28.09.2018, 19:59

Tik pred začetkom novega študijskega leta se je študentska oddaja "Kolokvij" odpravila v 500 km oddaljeni Milano v Italiji, v kapucinski samostan, kjer s sobrati živijo in študirajo tudi trije slovenski kapucini, br. Jožef Mezeg, br. Sašo Komes in br. Ambrož Brezovšek. Z mikrofonom smo jih spremljali od jutra do večera, da bi ujeli nekaj njihovega vsakdana in vzdušja v bratstvu.

Čeprav vsi študirajo in so na poti k duhovniškemu poklicu, to ni njihov glavni cilj. Bistvo je prav življenje v bratstvu.

Br. Sašo: "Naš način življenja je življenje v skupnosti. To še najlažje primerjam z nekim družinskim življenjem. Saj je tudi družina čez dan običajno razpršena po raznih aktivnostih, a jutra načeloma začenjamo skupaj z molitvijo hvalnic in z meditacijo. Tako se tudi vsakič znova spomnimo, zakaj smo skupaj, komu sledimo in da je naša karizma skupno bratsko življenje v dobrem in slabem."

Br. Ambrož: "Molitev je tudi najpomembnejši del našega življenja. Če enkrat začne pešati molitev, potem začneš počasi izgubljati rdečo nit tega, kar naj bi dejansko živel. Tako je velik blagoslov, da lahko začnemo in končamo dan v skupni molitvi."

Za njimi je uspešno prvo leto študija, ki trenutno temelji na filozofiji in bibličnih predmetih. Študij je seveda v italijanščini, ki je še pred tremi leti nihče med njimi sploh ni poznal.

Br. Jožef: "Sam sem se prej učil angleščino in kot drugi tuji jezik nemščino, pa še s tema dvema sem imel dosti težav. S tečaji italijanščine smo začeli že med kandidaturo v Štepanji vasi, v Italiji pa je stvar stekla, ker smo bili vrženi v to govorno okolje in smo pač morali splavati. Osebno sem za to zelo hvaležen, čeprav je bilo na začetku zelo težko, a je to velik blagoslov, saj je veliko cerkvenih dokumentov in podobne literature v italijanščini in če grem denimo na svetovni dan mladih, lahko papeža poslušam v italijanščini."

Ob študiju in vseh vsakdanjih opravilih in zadolžitvah, ki jih v tako velikem samostanu ni malo, pa bratje ob popoldnevih najdejo čas tudi za redno pastoralno ali karitativno dejavnost.

Br. Sašo: "V sklopu samostana imamo tudi javno kuhinjo, ki poskrbi dnevno za približno 300 kosil. Z laičnimi prostovoljci pomagam pripravljati in pospravljati, da lahko ti ljudje jedo na dostojen način, predvsem pa se z njimi pogovarjam, saj naj bi bili mi blizu ubogim, ki dostikrat niso ubogi le materialno, ampak na duši. Ob tem pa hodim pomagat še v menso na drugi konec mesta, kjer pa poskrbijo kar za 2.000 kosil na dan."

Br. Ambrož: "Jaz hodim v milanski zapor Opera, v katerem je približno 1.200 zapornikov, in tam ob nedeljah animiram dve sveti maši z zaporniki dveh različnih sektorjev, enkrat tedensko pa prihajam še obiskat koga od tistih, ki si želijo pogovor. Za vsemi groznimi zgodbami ljudi, ki pristanejo v zaporu, je tudi stiska. Vsem za vse življenje pač ostane pečat in prav tu vidim priložnost, da jim damo s svojo prisotnostjo nekaj upanja in dostojanstva kot osebam."

Br. Jožef: "Letos sem skupaj s tremi ponovinci vsako soboto zvečer odhajal s kombijem na eno glavnih železniških postaj v Milanu in tam smo svežo mineštro, čaj in nekaj peciva razdelili med brezdomce, ki spijo ob železnici, zunaj na mrazu. Čisto preprosto smo bili s temi ubogimi, posvetili smo jim čas in jih poslušali. Na koncu koncev sem ugotovil, da so oni bolj pomagali meni, kot jaz njim, saj so mi odpirali oči, da obstajajo veliko večji problemi v življenju ljudi okoli mene, kot pa tisti v mojem življenju ..."

Prisluhnite celotni oddaji Kolokvij v našem avdio arhivu.