AVDIO: Vrhovni sodnik Zobec o prisotnosti totalitarnega režima v pravu
Slovenija
V prvi avgustovski oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovnega sodnika Jana Zobca. Ustavili smo se pri vprašanju avtoritarnosti v pravu kot dediščine totalitarne preteklosti. Dejal je, da je ta pri nekaterih sodnikih še vedno prisotna, ob sklepu je spregovoril tudi o kulturi govora v politiki.
Uvodoma je Zobec podal razlago avtoritativnosti. "Avtoritativnost ni isto kot avtoritarnost. Avtoritativnost je imanentna sodnemu odločanju. Vsaka sodna odločba, sodba je avtoritativna. Dejanje sodišča, ki ima avtoriteto, jo mora imeti … Ampak avtoritarnost je nekaj drugega. Avtoritarnost in kultura avtoritarnosti sta pravzaprav nasprotna avtoriteti kot postopku, po katerem se pride do odločitve. Avtoritarnost pomeni nekaj, kar je vladavini prava tuje. Pomeni, čisto na kratko rečeno, vsiljenje, razglašanje in razlaga ene same resnice kot univerzalne in končne. V pravu je pač tako, da imajo na iste življenjske dogodke, stanove različni pravniki različne poglede. Kako iz teh različnih pogledov pridemo do ene avtoritativne, ne avtoritarne odločitve, pa je odvisno od postopka. Ali je ta postopek diskurziven ali temelji na spopadu dveh različnih tez oziroma teze in antiteze. Na koncu seveda o tem odloči sodišče po spopadu teh dveh različnih konkurirajočih si stališč. To je normalen pravni diskurz. Kadar pa je avtoritaren, pa je ena resnica končna in univerzalna, o tem se ne diskutira. Avtoritarna pravna kultura je bila značilna za totalitarne režime, zlasti za komunistično pravo in komunistično justico. V tem primeru je pač šlo za avtoritarno sodišče, ki je bilo zgolj privesek takrat avtoritarni in totalitarni oblasti. Če govorimo o avtoritarnosti in avtoriteti moramo zelo ločiti ta dva pojma," je bil jasen Zobec.
Nadaljeval je z odgovorom, koliko te avtoritativnosti nekdanjega totalitarnega režima je še prisotne pri nas. Po njegovem še precej. "Ta je še prisotna, ker pri marsikaterem sodniku, zlasti starejših generacijah, še oblikuje in vodi miselne in argumentativne procese," je poudaril. Kot je dodal, v teh primerih ne govorimo o ideološki dediščini. "Tukaj nimam v mislih marksizma, komunizma in podobnih ideologij. Tukaj govorim o kulturi, ki se je razvila skozi totalitarno obdobje. Pa ni pomembno, na kateri ideologiji je to totalitarno obdobje temeljilo. Gre za to, da v tem obdobju ni bilo diskurza. V tem obdobju je bilo pravo v marsikaterem pogledu samo nek podaljšek, neka udarna pest režima, ali pa volja vladajočega razreda, da je s to voljo in silo, ki je za njo stala, obračunavala z razrednim sovražnikom. To je bila volja takrat novega razreda. In tako seveda tudi sodniki niso bili neodvisni, niso bili avtonomni, morali so biti več ali manj poslušni, zlasti v pomembnih zadevah, kazenskih, tudi kakšnih gospodarskih, medtem ko v civilnih zadevah te avtoritarnosti ni bilo toliko, zato ker so bili spori med posamezniki za avtoritarno oblast manj zanimivi," je še povedal Zobec.
Spomnil je na Titovo opazko zoper protagoniste hrvaške pomladi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je dejal, da se sodnik ne sme držati zakona kot pijanec plota. "Se pravi, da mora poslušati partijo in soditi skladno s partijskimi pričakovanji. Ta miselnost pri nekaterih sodnikih še obstaja. Koliko se to potem prenaša na mlajše, je vprašanje. Osebno mislim, da preveč glede na samo organizacijo rekrutiranja sodnikov skozi personalne svete, kjer zmeraj sedijo nekateri ta pravi, ki gledajo, da bodo nekako lažje prišli naprej tisti, ki so bolj ubogljivi. To so ti ostanki avtoritarnosti in se navzven kažejo na primer v tem, da se mlademu sodniku dodeli nek sodnik mentor, ki bdi nad njegovim delom, ki ga vodi, ki ima lahko celo neke pripombe ali pa mu celo svetuje, kako naj odloči, če se sodnik ne strinja, ima nek ugovor, skratka kot nek vzporeden postopek ob zakonski proceduri, kar je seveda povsem nesprejemljivo iz vidika sodnikove neodvisnosti samega postopka in poštenosti postopka," je v oddaji še opisal Zobec, ki je naštel nekaj primerov.
Ob sklepu smo ga vprašali o kulturi govora v politiki, predvsem v državnem zboru. Dejal je, da je ta najbrž odsev prevladujoče kulture v državi, med našimi državljani, prebivalstvom. "Ko se zgražamo nad tem, kar slišimo in vidimo, se nikoli ne vprašamo oziroma se nikoli ne zavemo, da je to pravzaprav zrcalo nas. Končno smo te ljudi izvolili mi oziroma jih je izvolilo ljudstvo. Te ljudi najbrž že pozna. Ve, kdo so. In oni so pač odsev nas samih. Ljudstvo ima pač tako vlado in takšen državni zbor, kot ga želi, kot si ga zaužil. Nekaj pa je treba priznati - naše volitve so svobodne. Ali so poštene ali ne, sva že govorila, osebno mislim, da ne. Ampak svobodne so pa vsekakor," je še menil Zobec.
