Finančna kriza v Turčiji ni le posledica poslabšanja odnosov z ZDA
Svet
Turčija se je znašla v finančni krizi, njena valuta je izredno nestabilna. A to ni le posledica poslabšanja odnosov z ZDA. Analitiki opozarjajo, da je bilo kaj takega mogoče pričakovati. Kot pojasnjujejo, so v trenutne razmere vodili različni dejavniki, v prvi vrsti je odgovorna napačna politika v državi. To že čuti tudi soseščina, še posebej bližnji razvijajoči se trgi.
Turška lira je letos izgubila že približno 40 odstotkov svoje vrednosti. Za zadnje padce naj bi bil kriv spor Ankare in Washingtona v primeru pastorja iz svetovne velesile, ki je zaradi domnevnega vohunjenja v hišnem priporu v državi ob Bosporju. Sprva sta izmenjala le kazni proti ministroma za pravosodje in notranje zadeve na obeh straneh, a nato sta boj prenesli še na gospodarsko področje in druga drugo obremenili s carinami, sledilo je znižanje bonitetne ocene Turčiji.
A gre le za delček zgodbe. Analitiki poudarjajo, da ne gre pozabiti vpliva predsednika Recepa Tayyipa Erdogana na monetarno politiko. Kot poroča AsiaNews, se zdi, da je finančna kriza v državi posledica špekulacij in lahko pridobljenega denarja. Vse skupaj se je namreč začelo s kulturno in gospodarsko širitvijo, poskusom utiranja poti do novega geopolitičnega položaja, ter z imperialistično zunanjo politiko, ki je sovpadla s pomanjkanjem domačih energetskih virov in kreditnim balonom.
Zadnje Erdoganove napake je za časopis Finance naštel Blaž Hribar, pri čemer je omenil odvzem neodvisnosti centralni banki ob javnem kritiziranju zviševanja obrestnih mer za zajezitev inflacije ter družinsko in nestrokovno kadrovanje na glavne finančne položaje. Med drugim je Erdogan mesto finančnega ministra zaupal svojemu zetu.
Pomanjkanje zaupanja tujih vlagateljev se tako nadaljuje, država in njena valuta tako še naprej drsita proti dnu, čeprav je nekaj optimizma vlil Katar, s katerim je Turčija podpisala dogovor o spodbujanju medsebojne trgovine. To verjetno ne bo dovolj, kakor tudi ne bo dovolj pomoč Rusije, Kitajske in morda Evropske unije.
Opazovalci trdijo, da bi se iz turške zgodbe morali učiti razvijajoči se trgi. Med ranljivejše države sodijo Indija, Indonezija, Malezija in Filipini, ki bi utegnile biti prisiljene v nekatere drastične ukrepe.
