Papež: Predsodki nam preprečujejo dojemanje resničnosti
Cerkev po svetu
Kljub naporom včerajšnjega dne ob srečanju z voditelji pravoslavnih cerkva Bližnjega Vzhoda v Bariju je papež Frančišek opoldne nagovoril množico, zbrano na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Po molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu se je Bogu zahvalil za omenjeni dogodek in priložnost skupne molitve ter razmišljanja v prid miru na Bližnjem Vzhodu. Svetega očeta, kot je sam dejal, so njihova pričevanja močno in globoko nagovorila.
V opoldanskem nagovoru je papež Frančišek približal osrednje sporočilo današnjega evangeljskega odlomka, ki govori o predsodkih Jezusovih someščanov v odnosu do njega. Dogodek, ki ga je Marko opisal v 6. poglavju evangelija govori o tem, da se je Jezus vrnil v Nazaret in je na sobotni dan začel učiti v shodnici. Potem ko je oznanjal po mnogih vaseh in mestih, se je zdaj prvič vrnil v domači kraj. Zgrnili so se okrog njega, saj je sloves o njegovi modrosti in čudežnih ozdravljenjih prišel tudi do njih. A prav tisto, kar bi lahko nakazovalo uspeh, se je spremenilo v tako močno zavrnitev, da ni mogel tam storiti nobenega močnega dela. Poslušalci so se začudeni spraševali: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana?« Pohujševali so se in govoril, mar ni on tesar, Marijin sin, ki je med njimi odraščal. Jezusov odgovor je - po papeževih besedah - postal pregovoren: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju.« (Mr 6,6) V nadaljevanju je sveti oče ugotavljal, da »namesto da bi se odprli stvarnosti, se ob njej pohujšujejo. Po mnenju Nazarečanov je Bog prevelik, da bi se ponižal in jim spregovoril po tako preprostem človeku! Gre za pohujšanje učlovečenja, ki je osupljiv dogodek, ko Bog postane človek, ki razmišlja s človeškim razumom, dela in je dejaven s človeškimi rokami, ljubi s človeškim srcem, ki trdo dela, se hrani in spi kot mi vsi.«
Papež Frančišek ugotavlja, da je to dejstvo povod za nevero tudi dandanes. Tudi mi morda gojimo predsodke, ki nam preprečujejo, da bi spoznali resničnost. Zato nas Gospod danes vabi, naj živimo v drži ponižnega poslušanja in učljivega pričakovanja. Božja milost se namreč pogosto predstavlja na drugačen način, kot si mi predstavljamo. To trditev je papež Frančišek ponazoril s primerom matere Terezije iz Kalkute. Kot povsem neznatna osebica je s svojo molitvijo in požrtvovalnim služenjem povzročila v Cerkvi resnični preobra v izvajanju dejavne ljubezni.
Ob koncu je sveti oče znova poudaril, kako se Bog ne podreja našim predsodkom in kako je pomanjkanje vere temeljna ovira za delovanje Božje milosti. Številni kristjani namreč živijo, kakor da bi Kristus ne obstajal. Njihovi zunanji izrazi vere, niso sad dejanske povezanosti z Jezusovo osebo in z njegovim evangelijem.
Devici Mariji je nato priporočil, naj s svojo priprošnjo pomaga omehčati trdoto našega srca in omejenost razuma, da bomo odprti za njegovo milost, za njegovo resnico in poslanstvo dobrote in usmiljenja do vseh.
