Umrla je igralka in pedagoginja Štefka Drolc

Slovenija | 25.06.2018, 21:49

V 95. letu starosti je umrla igralka Štefka Drolc. Navduševala ni le v gledališču, ampak tudi v filmu, kjer bo med drugim ostala zapisana v spominu kot Francka iz filma Na Klancu, Barbara iz Cvetja v jeseni ali Marija Novak iz Drage moja Izze. Za svoje delo je prejela vrsto priznanj, med njimi Boršnikov prstan leta 1983 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2009 ter nagrado Bert za življenjsko delo na področju filma leta 2014.

Štefka Drolc se je rodila 22. decembra 1923 v Ponikvi pri Grobelnem. Družina se je še v času njenega otroštva preselila v Šentjur pri Poljčanah. Pred drugo svetovno vojno je sodelovala v mariborski gledališki skupini, ki jo je vodil Fran Žižek. Od leta 1945 do 1947 je bila angažirana v SNG Maribor, kjer so jo opazili ustvarjalci Triglav filma in jo povabili na snemanje prvega slovenskega filma Na svoji zemlji, v katerem je odigrala vlogo Tildice.

Zapustila je Maribor in za leto dni sprejela angažma pri Triglav filmu, vendar jo je pot že leta 1948 vrnila na odrske deske. Za deset let je odšla v Slovensko stalno gledališče v Trst. Kot so o Drolčevi zapisali na spletnem gledališkem portalu Sigledal, so njene mladenke, kot so bile Julija v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija ali Chaterine Sloper v Dedinji ali Jacinta v Cankarjevem Pohujšanju, takrat nakazovale poetičnost in krhkost, obenem je že oblikovala tudi tišino in krik, razum in emocijo, vedrino in trpkost do te mere, da je izvrstno oblikovala prve karakterne vloge. V tem obdobju je prejela svojo prvo nagrado na gledališkem področju. Podelilo ji jo je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Katerine Ivanovne v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega.

Leta 1959 je odšla v Ljubljano in bila od 1960 do 1990 redna članica Drame. V tem obdobju se je izkristalizirala kot igralka usodnih ženskih likov, ki rušijo in gradijo, vplivajo nase in na okolje in dogodke, dozorevajo in umirajo v sebi in katarzično, uničujoče ali groteskno humorno vplivajo na potek dogodkov na odru in prenašajo isto emocijo tudi na gledalca. Kot navaja Sigledal, je Drolčeva postala mojstrica karakternih vlog svetovne in slovenske klasike in sodobnih tekstov. Njena doslednost, sposobnost ponotranjenosti povezane s smislom za detajl ter jasnost so rodile številne vloge v vseh mogočih dramskih žanrih in gledaliških poetikah.

Od 1987 do 1997 je bila stalna sodelavka v uprizoritvah Koreodrame, v režijah in koreografijah Damirja Zlatarja Freya. V teh uprizoritvah se je predstavila kot demonska ženska, ki ne potrebuje besed, ker premore dovolj drugih igralskih izraznih sredstev, da do popolnosti razdela in sestavi določen igralski lik.

Od 1982 je poučevala na AGRFT v Ljubljani, 1984 je postala redna profesorica. Kot izvrstna pedagoginja za umetniško besedo je pomagala nekaj generacijam mlajših slovenskih igralcev.

Štefka Drolc je za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade: Prešernovo (1964), Severjevo (1977), tri Borštnikove (1980, 1982, 1997), Borštnikov prstan (1983), srebrni častni znak svobode, (1996) in Prešernovo nagrado (2009). Borštnikov prstan in Prešernova nagrada sta največji priznanji, ki ju lahko prejme slovenski igralec, kar je, tako Sigledal, pri tako obširnem opusu, pri tako bogatem odrskem življenju, le skromno priznanje za vse, kar je Drolčeva dala slovenskemu občinstvu, gledališču, filmu in mladim igralskim generacijam.

Kljub visoki starosti v zadnjih letih ni mirovala. Še jo je bilo mogoče videti v kakšni gledališki predstavi, sodelovala je tudi na pogovorih ljubiteljskih gledaliških skupin, literarnih večerih in večerih poezije. Njenemu življenju in delu se je leta 2012 poklonil tudi Vlado Škafar s celovečernim filmom Deklica in drevo, v katerem sta se Drolčeva in Ivanka Mežan popolnoma razkrili gledalcem in povedali svojo življenjsko zgodbo.