V koprski škofiji nov diakon

Celoten nagovor škofa Petra Štumpfa

Diakonsko posvečenje - Log pri Vipavi, 25. 10. 2026

Jure Ferletič

»Dragi kandidat za diakonsko posvečenje Jure Ferletič, spoštovana Juretova mama in oče, dragi sorodniki, spoštovani škof Jurij, generalni vikar msgr. Slavko Rebec, rektor bogoslovnega semenišča gospod Martin Zlobko, dragi člani vodstva in vzgojitelji ljubljanskega bogoslovja, mirenski župnik in dekan gospod Robert Ušaj, dragi duhovniki, diakoni in bogoslovci, drage sestre redovnice, bratje redovniki, dragi bratje in sestre!«

Z velikim veseljem in hvaležnostjo Bogu ter staršem za dar življenja bom sedaj posvetil v diakona bogoslovca Jureta, doma iz župnije Miren. S posvečenjem bo Jure prejel prvo stopnjo svetega reda. Vse tri stopnje – diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje – posvečenca neizbrisno in za vedno zaznamujejo za določeno službo v Cerkvi.

Cerkev po škofu izbira in potrjuje primernost kandidata za posvečenje.

Kakšna je služba diakona? Diakon je posvečen za službo škofu pri oltarju, kjer oznanja evangelij, pripravlja darove kruha in vina za evharistijo ter deli sveto obhajilo.

Lahko tudi pridiga, krščuje in blagoslavlja novoporočenca pri sklenitvi zakramenta svetega zakona.

Če ga škof pošlje na župnijo, lahko opravlja tudi druge naloge: uči verouk, zaročence pripravlja na poroko, starše na krst njihovih otrok in birmance na prejem zakramenta svete birme.

Diakon je posvečen tudi za strežbo pri mizi. To pomeni, da je njegova posebna skrb namenjena ljudem v materialni ali duhovni stiski. Jure bo do duhovniškega posvečenja opravljal diakonsko službo v koprski stolni župniji in kot škofov ceremoniar.

Na praznik apostolov Petra in Pavla bo zopet stopil pred škofa, da bo s polaganjem rok, posvetilno molitvijo in maziljenjem dlani s sveto krizmo postal Kristusov duhovnik. Z duhovniškim posvečenjem bo prejel oblast darovati sveto mašo, spovedovati in deliti bolniško maziljenje.

Cerkev pozna tudi stalne diakone, ki ne postanejo duhovniki, ampak diakonsko službo opravljajo do smrti; lahko so tudi poročeni. Ker bo Jure prihodnje leto postal duhovnik, bo svojo neporočenost oziroma celibat Cerkvi obljubil že sedaj, med posvečenjem.

Te svete skrivnosti nas navdajajo z veseljem, saj pomenijo bližino in delovanje Boga, ki posvečuje in pošilja diakona.

Obenem pa čutimo tudi trepet, ker vemo, da Jure stopa v svet, v katerem se vera srečuje z nerazumevanjem, zavračanjem in včasih tudi posmehom. V takšnih okoliščinah bo še posebej pomembno, da bo znal ostati zvest Kristusu in ljudem, h katerim bo poslan.

Toliko bolj je zato pomembno, da Jure ni sam. Prisotnost domačih, predvsem mame in očeta, sorodnikov, prijateljev, bogoslovcev, duhovnikov, diakonov, redovnic, vernikov in obeh škofov pomeni skupnost Cerkve, ki je družina bratov in sester. Sredi te družine je Jezus Kristus, ki nas povezuje in utrjuje z ljubeznijo. Jezus nas opogumlja in pošilja, da oznanjamo in pričujemo svojo vero.

Jure, včasih boš imel občutek, da si osamljen. Vedi pa, da je Mati Marija vedno s teboj. Jezus te ne pošilja samega. S teboj pošilja svojo Mater.

Naj te njena bližina spominja, da zvestoba Jezusu ni samo vztrajanje v preizkušnjah, ampak tudi pripravljenost, da se približaš človeku v njegovi bolečini in stiski.

Druga Mojzesova knjiga nam pričuje, da Bog roti voditelja in rešitelja izvoljenega ljudstva, Mojzesa, naj ljudstvo ne izkorišča in ne zatira tujca. Prav tako naj ne zatira nobene vdove in sirote. Pri posojanju denarja naj ne bo oderuško, do ubožca pa naj bo posebej pozorno.

Naj mu ne nalaga obresti. Če vzame kdo v zastavo plašč svojega bližnjega, naj mu ga vrne do sončnega zahoda. Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. Če bo vpil k Bogu, ga bo uslišal, ker je milostljiv (prim. 2. Mz 22, 20–26).

Ta čudoviti kodeks etičnega ravnanja, ki ga je Bog postavil svojemu ljudstvu, razodeva pravičnost, ki ohranja in varuje dostojanstvo tudi tistih, ki so zaradi družbenega položaja najbolj ogroženi.

Bog je ljubeč in pozoren do vsakega človeka v njegovi stiski. Ne gleda samo na dejanje, ampak tudi na človekovo srce in na okoliščine, v katerih se je znašel. V pravičnosti od svojega ljudstva zahteva, da gre iz sebe, iz svojega ugodja in občutka varnosti ter stopi naproti tistim, ki so ogroženi in nezavarovani.

To je tudi ena temeljnih nalog diakona: videti ubogega, ki ga drugi morda spregledajo, slišati njegov glas in mu pomagati ohraniti dostojanstvo. Diakonova služba pri oltarju se tako nadaljuje v služenju ljudem.

Apostol Pavel v Prvem pismu vabi Tesaloničane, naj posnemajo njega in Gospoda Jezusa. Pavla namreč njegovi verniki vidijo z očmi in po njegovih delih, Jezusa pa prepoznavajo po milosti in evangeliju.

Tesaloničani so zavrgli malike, da bi služili večnemu in živemu Bogu ter pričakovali iz nebes njegovega Sina (prim. 1 Tes 1, 5c–10). Spreobrnili so se ob Pavlovem oznanjevanju Kristusa, pri tem pa jih je nagovorilo tudi njegovo življenje. Pavlovo pričevanje je potrjevalo njegove besede in jih vabilo k veri.

Oznanjevanje evangelija je treba potrditi s pričevanjem. Takrat Bog daje tudi moč in pomoč. Če se tolikokrat sprašujemo, kako to, da kljub oznanjevanju mnogi zapuščajo Cerkev, se moramo vsi krščeni vprašati: Kako pa je z našim pričevanjem? Kako smo na strani ubogih? Kje iščemo svojo pravico? Kam in h komu se zatekamo v svoji stiski in trpljenju?

Jure, v diakonski službi bodi zelo pozoren pri svojem presojanju. Če boš opazil, da se v tebi naseljujeta miselnost in sodba, ki samo grajata, omalovažujeta in zaničujeta, se ustavi in ukrepaj.

Ne dovoli, da bi te vodili predsodki ali želja po obsojanju. Tvoj blagi značaj in občutek za pravičnost sta Božji dar za Cerkev. Varuj ju in ju razvijaj v služenju ljudem.

Jezus nam pokaže, na čem mora temeljiti takšno služenje. Ko ga vprašajo, katera je največja zapoved, odgovori: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22, 37–39).

Na teh dveh zapovedih naj stoji tvoj duhovni poklic, Jure.

Kdor ljubi, nima nobenega razloga za to, da se hvali. Lahko se samo veseli tega in bedi, da bo še naprej ljubil. Kdor ljubi Boga in bližnjega, je kot drevo, polno sadežev. Vendar niso sadeži tisti, ki dajejo drevesu življenje. Pred Bogom imamo vedno prazne roke, tudi če so polne dobrih del. Prazne roke lahko vedno sprejemajo in tudi dajejo.

Apostol Pavel se je pred Bogom čutil nevrednega in nepopolnega. Čeprav je imel roke polne novih kristjanov, ki jih je spreobrnil in krstil, se s tem ni hvalil. Hvalil se je s svojimi slabostmi. Čutil se je revnega med revnimi in dolžnika med zadolženimi.

Zato si je želel samo Kristusa. Zanj je bil Kristus vse.

Pavel se ni zanašal na svojo popolnost, ampak na Kristusovo moč. Prav zavedanje lastne slabosti ga je odpiralo Božji milosti, da je evangelij lahko oznanjal tudi v času preganjanj in trpljenja.

Sadove svojega dela je položil pred Kristusa v upanju na venec pravičnosti v nebesih.

Jure, tudi ne meri svoje vrednosti samo po uspehih, opravljenih nalogah ali priznanjih ljudi. Ne boš vedno zmogel vsega in ne boš mogel vsakomur pomagati tako, kot bi si želel. Pomembno je, da boš ostal odprt za Božje pobude, da boš znal priznati svojo omejenost in da boš kljub temu vztrajno služil.

Na njivi Cerkve sedaj ni čas žetve, ampak je čas zbiranja, zrno za zrnom. Takšno počasno in dolgotrajno iskanje in zbiranje ljudi ter spravljanje izgubljenih Božjih darov potrebuje tvojo mladost, tvojo navdušenost in tvojo velikodušnost.

Ne izgubljaj časa in moči pri postavljanju zidov ločitve ali nedosegljivih norm. Raje postavljaj mostove prijateljstva, poslušanja in pogovora. Gospod Jezus te potrebuje. Potrebuje tvoje srce in tvoje sposobnosti, pa tudi pomanjkljivosti!

Tvojo službo pri oltarju lahko zamenja drug diakon. Pri tem nisi nenadomestljiv. Ne more pa te nihče zamenjati v tvoji veri in dobrodelni ljubezni.

Sedaj boš posvečen, da boš oznanjal evangelij in pričeval o dobroti na sebi lasten način. Bodi služabnik Božje besede in usmiljenja. To poslanstvo ti danes zaupa Cerkev. Ostani zvest!

Drugi vatikanski koncil nas uči: »Preblažena Devica Marija je napredovala na romanju vere in vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom zvesto do križa. Z materinsko dušo se je pridružila njegovi daritvi. Na križu jo je Jezus dal vsem nam za mater« (prim. C 58).

Jure, sedaj tudi tebi Jezus s križa pravi: »Jure, glej tvoja mati!« Vzemi Mater Marijo na dom svojega srca. Naj te spremlja pri služenju oltarju, oznanjevanju Božje besede in dobrodelnosti. Naj te uči vztrajnosti v veri, zvestobe v preizkušnjah in ljubezni do ljudi, zlasti do tistih, ki so najbolj potrebni bližine usmiljenega Boga Očeta.

Svojo bližino ti zagotavljamo tudi škof Jurij, duhovniki, diakoni, sestre redovnice, verniki in jaz, škof Peter.

S teboj, Mati Marija.

Amen.