Anica Sečnik: Največ naredimo z dobro voljo, ne z jezo in nespoštovanjem

Via positiva 22. 10. 2026, 17:55 | Nataša Ličen

Kako v družini ohranjati veselje, tudi ko življenje ni lahko? Kako otroke vzgajati v odgovorne in sočutne ljudi? In zakaj je za dober zakon tako pomembno, da zamere ne trajajo predolgo? O tem smo se pogovarjali z Anico Sečnik, ženo, mamo šestih otrok, babico, ki je svoje življenje posvetila družini, zdravstvenemu delu in pomoči drugim. Njene izkušnje so dragocene. Pravi, manj naj bo pritoževanja, več hvaležnosti, spoštovanja in zaupanja.

Anica Sečnik je že v otroštvu spoznala, da zadovoljstvo ni nujno povezano z materialnim blagostanjem. Njena starša sta odraščala v zelo skromnih razmerah, vendar se doma niso predajali obupovanju in pritoževanju. Otroci se pozitivnega pogleda na življenje učijo doma. Nikoli niso poudarjali, kako je življenje težko. Vedno so šli s pozitivnim korakom naprej, kolikor jim je bilo pač dano in možno. 

Starša sta ji predala tudi globoko zaupanje v Božjo previdnost. To življenjsko držo sta pozneje z možem skušala prenesti na svojih šest otrok. Njuno družinsko življenje je spremljala svetopisemska misel, naj najprej iščemo Božje kraljestvo, vse drugo nam bo navrženo. To ni pomenilo, da težav niso poznali. Le, da jim niso jim dovolili, da bi določale vzdušje v družini.

Ključno je, da imajo otroci občutek, da jih imaš neizmerno rad.

Pri vzgoji šestih otrok je Anica največjo težo pripisovala ljubezni in povezanosti. Ne popolni organizaciji družinskega življenja, ne materialnim dobrinam, temveč občutku, da nihče ni sam. "Ljudi imejmo radi. Otroci naj čutijo, da jim stojimo ob strani, z njimi dihamo, z njimi trpimo, ko vidimo, da so v stiskah." V družini, je dejala Anica, sta se z možem trudila, da so veliko časa namenjali medsebojnim odnosom. Televizija in časopisi niso imeli pomembnega mesta v njihovem vsakdanu, saj so razpoložljivi čas raje preživljali skupaj.

Ob tem Anica hvaležno poudarja, da sta jima pri varstvu otrok veliko pomagali obe babici. Njena mama je prihajala pazit kar pet otrok, moževa mama pa je skrbela za najmlajšo hčerko. Prav pomoč starejših generacij je bila eden od dragocenih darov, ki so družini omogočali lažje usklajevanje službe in vzgoje. V družini Sečnikov niso veliko razpravljali o tem, česa nimajo, kaj bi še potrebovali in kako drago je življenje. Namesto tega so iskali rešitve. Čeprav so živeli v bloku, so obdelovali manjše vrtičke. Sprejemali so tudi podarjena oblačila, ne da bi se ob tem počutili manjvredne. "Rekli smo: super, to so pa res še zelo uporabna oblačila, dobro, da smo jih dobili in nam jih ni treba kupiti." Takšen odnos ni bil posledica brezbrižnosti do vsakdanjih skrbi, temveč zavestne odločitve, da bodo življenje sprejemali s hvaležnostjo.

S hvaležnostjo smo gledali na vse darove, ki smo jih dobili.

Ena od vrednot, ki jih Anica Sečnik posebej poudarja, je spoštovanje. Nespoštovanje ne pripelje nikamor. Prepričana je, da z jezo in ostrino ne moremo doseči tistega, kar lahko dosežemo z dobro voljo in razumnim pogovorom. "Največ naredimo z dobro voljo, pa s pametjo tudi na nek način. Ne pa z jezo, in nespoštljivim odnosom. Nespoštljiv odnos, to je ta zadnja. To nikamor ne pripelje." Opozarja, da je nespoštovanje v današnji družbi močno razširjeno. Toda za nestrpnim odzivom pogosto prepoznava človeka, ki sam nima notranjega miru in se morda spopada z grenkobo, negotovostjo ali stisko. Podobno velja pri zdravstvenem delu. Bolnik bo nasvet zdravnika sprejel povsem drugače, če bo začutil, da mu ga zdravnik posreduje z iskreno skrbjo in naklonjenostjo. »Bistven je podton,« poudarja Anica, ki verjame, da se je spoštljive komunikacije mogoče tudi naučiti.

V zakonu naj sonce ne zaide nad jezo

Dolgoletno zakonsko življenje jo je naučilo, da se nesporazumom ni mogoče povsem izogniti. Pomembno pa je, kaj zakonca z njimi naredita. Z možem sta se držala preprostega pravila: »Naj sonce ne zaide nad najino jezo.« To je včasih pomenilo tudi dolge pogovore pozno v noč, ko sta poskušala najti skupno rešitev ali se vsaj pobotati. »Ključno je, da sproti rešuješ, ne da kuhaš jezo in mulo in tihe dneve. To ne pripelje nikamor. Razpoka med zakoncema je vedno večja.« Njeno sporočilo je jasno: dober zakon ne pomeni življenja brez nesoglasij, temveč pripravljenost, da jih zakonca rešujeta skupaj.

Odraslim otrokom je treba stati ob strani, ne živeti namesto njih. Ko otroci odrastejo, se spremeni tudi vloga staršev. Anica Sečnik je prepričana, da starši ne morejo in ne smejo reševati vseh težav svojih odraslih otrok. »Ni najina stvar, da njihove stiske zelo poznava in iščeva rešitve. Sami jih bodo morali najti.« Toda to nikakor ne pomeni, da se starševska skrb konča. Nasprotno: otrokom ostajamo na voljo z naklonjenostjo, ljubeznijo, molitvijo in zaupanjem. Sama posebej ceni molitev za svoje otroke in njihove družine. Kot pravi, je takšne podpore veliko prejela tudi sama od svoje mame in tete.

Vse dobre stvari, ki jih doživimo v življenju, se nekje nalagajo in v resnici je potem duša polna lepih stvari. Prav te lepe stvari človeka spodbujajo, da jih deli naprej.

Da se vrednote prenašajo iz roda v rod, opaža tudi pri vnukih. Posebej jo je razveselilo, da se jih je kar šest udeležilo poletnega letovanja "Vere in luči" v Kančevcih, kjer so bili prostovoljci, pomagali osebam z motnjami v duševnem razvoju. »Še bolj sem srečna, ko vidim, kako so oni navdušeni, da so bili tam,« pripoveduje. Pomagati drugim, je ključno, pravi in doda, a vendar ne preko svojih moči.

Anica Sečnik je velik del svojega življenja namenila tudi izobraževanju in pomoči drugim. Dvajset let je v sklopu Karitas po župnijah vodila tečaje domače nege. S sodelavkama je pripravila tudi knjigo "Domača nega" in spremljajoči film. Toda ob vsem razdajanju opozarja na pomembno mejo: človek mora znati poskrbeti tudi zase. »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Ni mišljeno, da moraš imeti druge bolj rad, ker potem lahko tudi izgorevaš.« Prepričana je, da je modrost prav v tem, da prepoznamo, koliko lahko damo, ne da bi pri tem izčrpali svoje moči. Dobra dejanja ne bogatijo samo tistih, ki jim pomagamo, ampak tudi nas same.

Starost ni čas za obupavanje, ampak za drugačne darove

Tudi o staranju govori z vedrino in stvarnostjo. Zaveda se, da telesne moči pešajo in da človek z leti postaja počasnejši. Vendar v tem ne vidi razloga za nenehno pritoževanje. »Pač sem hvaležna za to, kar še zmorem.« Namesto velikih načrtov za oddaljeno prihodnost poudarja vrednost sedanjega trenutka. Vsak dan je lahko bogat in smiseln, če ga znamo napolniti z dejavnostjo, gibanjem, srečanji in skrbjo za druge. »V resnici je prava pot, da osmišljujemo vsak dan znova.« 

Ko ti nekomu prisluhneš, pomagaš, si do njega ljubezniv, to osreči in obogati tudi tebe.

Tudi film je priložnost za pogovor o življenju. Med projekti, ki jih je predstavila v pogovoru, je tudi 30-minutni film Nenačrtovana pota, namenjen predvsem mladim, staršem in vzgojiteljem. Zasnovan je kot pripomoček za pogovor o odgovornosti in sprejemanju življenja. Anica Sečnik je poudarila, da so krajšo dolžino izbrali namenoma. Film si je tako mogoče ogledati v okviru šolske ure, kateheze ali drugega izobraževalnega srečanja, pri čemer ostane čas tudi za pogovor. Pomembno se ji zdi, da mladi ob takšnih življenjskih preizkušnjah, kot je nenačrtovana nosečnost, niso prepuščeni sebi ter da se zavedamo tudi odgovornosti fantov in pomena odziva staršev.

Sreča se množi, ko jo delimo

Iz življenjske zgodbe Anice Sečnik se izrisuje preprosta, a močna misel: za srečno življenje ni odločilno, koliko imamo, temveč kako gledamo na tisto, kar nam je dano, in kako ravnamo z ljudmi okoli sebe. Njena izkušnja številčne družine, zakona, prostovoljnega dela in povezanosti z vnuki, govori o moči vsakodnevnih odločitev: da se namesto pritoževanja odločimo za hvaležnost, namesto jeze za pogovor in namesto brezbrižnosti za bližino.