Predstavniki manjšin nemške in jugoslovanskih narodnosti v preoblikovanem Državnem svetu?
Komentarji Tone Gorjup
Pred kratkim je nekaj (upravičene) zaskrbljenosti v Sloveniji povzročila vest, da je avstrijski parlament sprejel poziv vladi in zunanjemu ministrstvu, da si prizadeva za priznanje nemške narodnostne skupine (manjšine) v Republiki Sloveniji. Seveda je takšen sklep sad novih političnih razmer na Dunaju, ki zahtevajo povečano pozornost Slovenije. Hkrati pa ni naključje, da je do njega prišlo prav v času, ko podobne pozive na slovensko državo naslavljajo združenja narodnosti nekdanje Jugoslavije; slišati je celo, da Avstrija ta združenja pri tem aktivno podpira.
Medtem ko združenja jugoslovanskih narodnosti, ki z nami živijo največ sedemdeset let, lahko brezskrbno računajo na podporo naše levice in skepso desnice, bo ista politična opcija s pozicij druge svetovne vojne seveda nasprotovala zahtevam Avstrije in nemško govoreče skupnosti, ki je z nami že pet stoletij – v tem smislu je najbolj avtohtona od vseh, četudi se, razen na Kočevskem, ni naselila strnjeno.
Nisem nikakršen vnaprejšnji podpornik pobude za "nemško manjšino" – in seveda še manj za jugoslovanske, saj gre v tem primeru za ekonomske migracije. Razlog za ta razmislek leži v razvoju manjšinske politike v zadnjih desetletjih v svetu, v smer, ki zadeve za Slovenijo nekoliko zapleta. Slovenija je za italijansko in madžarsko manjšino, čeprav sta tudi Italija in Madžarska bila okupator, ne samo Nemčija in aneksirana Avstrija, sprejela zakonodajo, ki je bila v svetovnem merilu nadstandardna, toda načelo avtohtonosti, na katerem manjšinsko ureditev gradi tudi sodobna slovenska ustava, je v teh desetletjih izgubilo na pomenu.
Kako torej ravnati? Pritisk Avstrije in pritisk jugoslovanskih narodnosti, za katerimi je prikrit, a občasno tudi javen pritisk držav z območja nekdanje Jugoslavije, lahko Slovenijo ob opisanem hkratnem razvoju koncepta manjšine privede v zelo zahteven položaj: položaj, v katerem bo naša država videna kot tista, ki je morala popustiti pod pritiskom tujine, z vsemi posledicami za njeno zunanjo in notranjo politiko. Ali pa se bo morala spustiti v konflikt z mednarodnimi organizacijami, npr. Svetom Evrope, če se bo odločila za restriktivne ukrepe ali pa če ne bo dovolj zgodaj modernizirala svoje zakonodaje.
Slovenija mora zato delovati proaktivno in preventivno ter svojo manjšinsko politiko prilagoditi stvarnosti in sodobnim trendom na tem področju.
Morda izhod iz teh zagat ponujata dva, na videz nepovezana instituta: drugi dom slovenskega parlamenta in regionalizacija Slovenije. Z nekaj smelosti bi se Državni svet iz korporativističnega organa, ki spominja na zbore skupščine prejšnjega sistema, lahko prelevil v zastopnika regij. V ta namen pa je potrebna seveda regionalizacija Slovenije – in to ne na mnoštvo malo večjih občin, ampak na par zgodovinsko in ekonomsko utemeljenih regij, ki bodo tudi vsaj približno dorasli sogovorniki regijam v sosednjih državah, tudi na področju manjšin.
V tako zasnovanem drugem domu bi lahko našli svoj legitimni prostor tudi razni bivši (npr. bivši predsedniki države in vlade), za katere bi bilo torej poskrbljeno, da dobe spoštovanje, ki jim gre, in da se hkrati ne prelevijo v strice iz ozadij. V drugem domu parlamenta pa bi končno lahko našli primerno mesto za slovenske manjšine izven RS in za predstavnika Slovencev po svetu.
Prav tako – in kar je za ta prispevek bistveno – bi pomembno mesto v tako prenovljenem Državnem svet/Senatu lahko našli predstavniki manjšin: tudi nemške in jugoslovanskih narodnosti, in to brez resnejših posegov v ustavo. V ustavi bi še vedno ohranili določilo iz zadnjega odstavka 64. člena, da "zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti."
Ne nazadnje, selitev bi razbremenila nepotreben naboj, ki ga v naši družbi ima za ene omenjanje nemške manjšine ali za druge manjšin jugoslovanskih narodov. Pravice posameznih manjšin bi lahko uredili z zakoni, del regulative in izvedbe pa celo prepustili novo oblikovanim regijam/pokrajinam/deželam.
Zakonodajalci, v dialogu z relevantnimi manjšinami in znanostjo, bi morali poiskati načine, kako naj se prisotnost vseh omenjenih manjšin in njihov doprinos k sodobni slovenski naciji odrazi v javnem prostoru in javni zavesti. Bistveno je, da manjšine, kakorkoli jih že definiramo, ne bodo orodje za boj med političnimi strankami, ki bi stranke in ljudi delil na bolj ali manj patriotske; in da prav tako ne bodo orodje v rokah tujih nacionalistov. Vodilo rešitev mora biti spoštovanje individualnih pravic; ko gre za kolektivne pravice manjšin pa morajo te biti v sozvočju z ohranjanjem družbene in državne kohezije.
In kaj storiti z odporom do nekdanjih okupatorjev ali s stoletnim strahom pred germanizacijo? Slovenija bi veliko naredila s tem, da bi 70 let po koncu vojne nemške, avstrijske, italijanske, madžarske in v kakšnem primeru tudi hrvaške predstavnike povabila, da se poklonijo žrtvam okupatorja. Še posebej bi bilo priporočljivo, da se temu posvetijo tako glasni branitelji vrednot odpora in uporništva.
Vir: Časnik.si (Tu si lahko preberete komentar v celoti)
