Bi darovali svoj čas in denar in enkrat na teden kuhali migrantom? Viviana s prijatelji to počne že tri mesece
| 16.05.2018, 12:44
Več kot milijarda muslimanov je začela postni mesec ramazan.
Postni mesec se je začel včeraj po sončnem zahodu, prvi dan posta pa je danes. Po sončnem vzhodu je prepovedano kakršnokoli prehranjevanje in uživanje tekočin. Post bo trajal 30 dni, in sicer do sončnega zahoda 14. junija. Muslimanom je za sveti mesec ramadan voščil tudi papež Frančišek: »Naj vam ta poseben čas molitve in posta pomaga hoditi po poti Boga, ki je pot miru.«
Posta se držijo tudi mnogi migranti, med njimi je tudi pretežno pakistanska skupnost v Gorici, za katero vsak dan skrbi ena od Gorških župnij. V teh dneh jim bodo prostovoljci namesto ob 18.30 hrano delili dve uri pozneje. Ob nedeljah jim topel obrok pripravljajo farani župnije sv. Andreja v Šandrežu.
Nekateri farani iz Štandreža so na pobudo župnika Karla Bolčine z akcijo pomoči migrantom, ki čakajo na ureditev statusa, začeli v postnem času. Vodilno vlogo je prevzela Viviana Morandin, ki je sprva v zimskih mesecih začela pomagati z vročim čajem, nato pa so k pomoči na njeno vabilo pristopili še drugi. »Potem sem prosila prijateljice v župniji, da mi pomagajo in seda,j po skoraj treh mesecih, nas je približno 12 ali 13, ki se vrstimo v pripravljanju hrane.«
Minulo nedeljo sem imel tudi sam to priložnost - srečati se s temi prostovoljci, migranti in tistimi, ki skrbijo zanje v prostorih kapucinskega samostana v Gorici. Migranti poleg hrane potrebujejo tudi toplo besedo in nasmeh, je povedala Morandinijeva, vseeno pa so v znak hvaležnosti k pomoči pristopili tudi migranti sami. Tako zadnje tedne kuhata dva prijatelja, ki sta iz Pakistana prišla pred 15 leti. »Onadva kuhata in mi ubogamo. Mi lupimo krompir, čebulo, korenje,« je povedala in dodala, da uporabljata veliko zelišč, ki so posebej značilne za države na vzhodu. »Moram priznati, da ko smo kuhali sami brez pomoči teh dveh fantov, ki jima je ime Imran in Muba, smo potrošili veliko več. Ker nismo navajeni kuhati za od 80 do 90 ljudi, smo mogoče kupili preveč ali pa napačno hrano. Oni so veliko bolj skromni. Z dvema litroma paradižnika je naredil »šugo« za 80 ljudi, vse ostalo so bile začimbe in voda.«
V nedeljo so me opozorili še, da so ti fantje pripravljeni delati, a italijansko državno kolesje melje zelo počasi in zavlačuje s postopki za ureditev papirjev. Irena Razeni, ki prav tako pomaga, je za naš radio dejala, da se je za ta korak odločila zaradi velike brezbrižnosti ljudi. »To delo mi daje veliko zadoščenje, ker so ti ljudje res hvaležni za tisto, kar dobijo in nič ne mečejo stran. So zelo skromni.«
Da pomagajo celotne družine, nam je dejal tudi duhovnik Karlo Bolčina, ki gesto svojih faranov zelo pozdravlja. »Ne samo, da se je ustvarila skupina pomočnikov, ampak lepa skupina prijateljev. Oni se vedno, ko vse uredijo, skuhajo, postrežejo, pospravijo, počistijo in pomijejo, ustavijo skupaj na večerji. In kaj jedo? Ostanke. Ostanke in sploh se ne branijo, da bi bili podobni beguncem, da bi jedli takšno hrano, kot je jedo begunci.«
In kako odgovarja tistim, ki so kritični do te vrste pomoči? »Mi smo prva pomoč. Mi nismo in niti nočemo biti bolnišnica, za to je država. Mi kot kristjani smo prva pomoč. To pomeni: kdorkoli trka na naša vrata, če smo kristjani, mu bodo odprli. Če pa ne bomo odprli, nismo kristjani, pa tudi, če smo vpisani v krstno knjigo.«
