AVDIO: Predsednik libanonske Karitas o vplivu begunske krize na Libanon

| 03.06.2018, 05:30 Petra Stopar

Pred dnevi je Slovenijo obiskal predsednik Karitas v Libanonu Paul Karam. Sodeloval je na mednarodnem kongresu v Kopru ter se ob tej priložnosti srečal tudi z vodstvom Slovenske Karitas. Povabili smo ga na pogovor v studio, kjer nam je spregovoril o aktualnih razmerah v Libanonu, ki gosti več kot milijon in pol beguncev.

Ne zgodi se velikokrat, da v Slovenijo pride predstavnik tuje humanitarne organizacije znotraj Katoliške Cerkve, še posebej z bližnjevzhodne regije, ki jo pretresajo konflikti. Prišli ste iz Libanona, obalne države, ki meji tudi na Izrael in Sirijo. Še posebej vojna v Siriji je zelo vplivala na Libanon. Ta je zlasti od začetka sirske vojne leta 2011 sprejel več kot milijon beguncev, predvsem iz Sirije. Kako se spopada s takšnim valom priseljencev?

Beguncev je pri nas med milijon petsto tisoč in milijon osemsto tisoč. To je za Libanon ogromna številka, saj je na območju pregosta poseljenost. Libanoncev je približno štiri milijone in pol, temu pa dodajte še omenjeni milijon in pol beguncev ter pol milijona Palestincev, ki pri nas živijo že 50 let. Ta begunski val ima zato velike posledice za celotno libanonsko družbo. Te posledice zajemajo vprašanje varnosti in celotne infrastrukture, ki mora sprejeti tako visoko število beguncev, pa tudi odklonsko obnašanje, kot so kraje in zlorabe … Vse to negativno vpliva tudi na samo libanonsko prebivalstvo. Sodeč po nedavni neodvisni raziskavi trenutno več kot 36 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. Skoraj 38 odstotkov je brezposelnih, kar je za 30 odstotkov več kot pred sedmimi leti. Iskanje službe za Libanonce predstavlja velik izziv, saj mora država zaposlovati tudi begunce. Ti sicer sodeč po zakonu lahko delajo na primer v kmetijstvu, ampak v praksi vidimo, da so med Sirci tudi inženirji in medicinske sestre – kadri, ki pomenijo ene od pomembnejših zaposlitev za libanonsko populacijo. Begunci poleg tega ne plačujejo niti davkov niti prispevkov v zdravstveno blagajno, vse to plačujemo libanonski državljani, ki nismo deležni nobenih vladnih bonitet. To je največja težava. Če me vprašate po rešitvi, menim, da je ta v rokah politikov, predvsem na regijski ravni, v sklopu sunitsko-šiitskega konflikta. Ta ne bi smel imeti negativnih posledic za civilno družbo. Trenutno velja poziv Sircem, naj se vrnejo v svojo domovino, če na območju njihovega doma ni več spopadov, saj Libanon ne more še kar naprej sprejemati ogromnega števila beguncev. Če se bo to nadaljevalo, se bo zrušil ves sistem, sesula se bo država.

Kaj o beguncih meni krščanska skupnost v Libanonu?

Krščanska skupnost je pravzaprav libanonska skupnost, ta pa pozdravlja vse ljudi kljub lastnim težavam, kot je visoka stopnja revščine, ki je posledica množičnega prihoda priseljencev. Teh niti ne moremo natančno prešteti, saj prihajajo čez libanonsko-sirsko mejo tudi po nezakoniti poti. Meja s Sirijo pa je dolga. Za nas kristjane je to izziv, ker nočemo, da se ponovi zgodba prihoda Palestincev izpred petdesetih let. Če bodo begunci ostali, bo to destabiliziralo celoten sistem, ki temelji na posebni ustavni razdelitvi, ki omogoča sobivanje vseh verskih skupnosti. Če bo v prihodnosti neka verska skupnost številčno prevladala, bo zahtevala več pravic in podobnega, tedaj pa ne bomo mogli več gledati na Libanon kot na državo s posebnim poslanstvom ali kot je o njej dejal papež Janez Pavel II.: »Libanon je več kot samo država, je sporočilo za Vzhod in Zahod.«

V Libanonu je od 36 do 38 odstotkov kristjanov, ostalo so muslimani. Kako sobivate?

Ni težko, saj muslimani v Libanonu živijo že desetletja. Mi poznamo njih, oni nas. Živimo v miru, skupaj z veliko zmernimi muslimani. Drug do drugega smo zelo odprti. Seveda pa je za družbo zelo škodljivo, če v njej rastejo fanatična gibanja. To je posledica slabih politik v celotni regiji. Čeprav sovraštvo raste, je treba sejati semena dialoga, kar bo spodbuda za odprtost in sprejemanje drugih, pa tudi za spoštovanje vere drugega. Ne gre za to, da bi nekdo nekoga hotel spreobrniti v krščanstvo ali obratno v islam, ampak za to, da smo v družbi enakopravni.

Kako je potem z delitvijo politične moči, se pojavljajo težnje muslimanov ali kristjanov po prevladi?

Ne. Že prej sem z razlogom omenil citat sv. papeža Janeza Pavla II. o tem, da je Libanon zgled za Vzhod in Zahod. Zasnovali smo oblast, ki seveda temelji na demokraciji, hkrati pa na dogovoru o razdelitvi politične moči ob nastanku samostojne države leta 1943. To pomeni, da položaj predsednika države pripada maronitski krščanski skupnosti, predsednik parlamenta je šiit, predsednik vlade sunit, po verskem prepričanju pa so razdeljene tudi druge funkcije. To je torej zelo poseben režim, ki ni ne teokracija ne diktatura ali naključna demokracija, smo pa se vsaj naučili živeti skupaj in sodelovati. Mislim, da danes veliko muslimanov razmišlja podobno kot kristjani, saj moramo sodelovati brez izvajanja pritiskov.

Kakšno je vaše mnenje o sirski krizi in načinu reševanja tega konflikta s strani mednarodne skupnosti?

Menim, da mora mednarodna skupnost še veliko narediti v tej smeri, da spodbudi Sirijo k iskanju rešitve za svojo prihodnost, ne pa da ji vsiljuje nek svoj načrt za prihodnost. Tega ne morete delati ne s Sirijo ne s katero koli drugo državo. Odločitev je v rokah ljudstva, čigar je tudi država in prihodnost. O tem se morajo Sirci sami iskreno pogovoriti. Nihče ne bi smel prevladati nad nekom, ampak bi morali sprejemati versko pripadnost drug drugega. Vsak mora čutiti svobodo verskega izražanja. Spodbuditi je treba politike, da bodo delali za skupno dobro vseh, ne le za interese posameznikov. Tretja stvar pa je spodbujanje mirovnega procesa celotne regije, predvsem med Izraelci in Palestinci, saj ta spor vpliva na vso regijo. Brez pravice namreč tudi miru ni.

Oče Paul Karam, hvala za pogovor in obisk v našem studiu.

Hvala tudi vam in Bog vas blagoslovi.