30 letnica JBTZ
Slovenija Tanja Dominko
Danes se spominjamo 30. obletnice aretacije Janeza Janše in Ivana Borštnerja, medtem ko je nekaj dni pozneje sledila še aretacija novinarja Mladine Davida Tasića, odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl pa se je prijetju izognil z umikom v psihiatrično bolnišnico. Na te dogodke so se spomnili v SDS z zapisom, da ta čas pomladnega vrenja pomeni prelomnico v zgodovini slovenskega naroda. »Proces proti JBTZ je v boju za svobodo in človekove pravice poenotil ljudi različnih prepričanj in vzbudil prve težnje po neodvisni državi Sloveniji. Še bolj izjemno v dogajanju pred 30. leti pa je, da je proces proti četverici v slovenskem narodu sprožil pogum in srčnost, ki sta nas kot narod ohranjala skozi stoletja.«
Spomnimo, kaj se je tedaj pravzaprav dogajalo. Pripadniki Službe državne varnosti in ljubljanski kriminalisti so po dogovoru z vojaško varnostno službo 31. maja 1988 aretirali Janeza Janšo in ga izročili preiskovalnim organom JLA. Razlog za aretacijo Janše je bila najdba tajnega vojaškega dokumenta, ki so ga slovenski pripadniki Službe državne varnosti že konec aprila 1988 našli v računalniškem podjetju Mikroada, v katerem je bil zaposlen Janša. V dokumentu je poveljnik ljubljanskega armadnega območja Svetozar Višnjić zaradi napetih političnih razmer pozival k povečani stopnji pripravljenosti vojaških enot v Sloveniji. Dokument naj bi podoficir Ivan Borštner posredoval uredništvu Mladine, zato so vojaški organi le dobro uro po Janševi aretaciji aretirali tudi njega. V imenu vojaških preiskovalnih organov pa je SDV 4. junija aretirala še novinarja Mladine Tasića, ki naj bi dokument prejel od Borštnerja. Četverici (tudi uredniku Mladine Franciju Zavrlu, ki ga niso aretirali) so očitali razkritje vojaške skrivnosti. A javnost je v tej akciji videla vse kaj drugega.
Aretacije so v Sloveniji sprožile val protestov, saj se je zdelo, da je vojaški vrh začel zapirati kritike JLA in nasilno posegati v slovensko politično življenje, o čemer se je že dolgo govorilo. Kako se dogajanja spominja Anton Tomažič, ki je v teh dneh izdal tudi knjigo V objemu slovenske pomladi?
»Z Janšo sem tedaj poslovno sodeloval, zato sem bil z njim ravno na dan aretacije dogovorjen za sestanek na Mikroadi. A ko sem prišel tja, ga ni bilo, čutiti je bilo nervozo, Igor Bavčar je preklinjal, tri dni pozneje je ustanovil nato odbor za zaščito človekovih pravic. Tudi mene je vse to precej pretreslo, čeprav sem bil že prej disident. Stvar je bila sicer že zrela za spremembe, ampak prepričan sem, da se je takrat začela slovenska pomlad.«
Ko so 3. junija 1988 v uredniških prostorih Mladine ustanovili Odbor za varstvo pravic Janeza Janše - tri dni pozneje se je preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic - so ustanovno listino podpisali člani 52 uredništev, založb, gibanj, društev in organizacij. Odbor je 21. junija na ljubljanskem Kongresnem trgu organiziral zborovanje v podporo zaprtim, ki se ga je udeležilo 30.000 ljudi. »Mi še nismo imeli družbenih omrežij, interneta, poslušali smo Radio Študent in brali Mladino, ki je bila tedaj še velika opora disidentstvu, a novice so se hitro širile od ust do ust.« Tomažič se strinja, da se je zaradi aretacije narod hitreje zganil, čeprav je komunizem že razpadal. »Vprašanje pa je, če bi se Slovenija tudi osamosvojila. Nekaj je bilo konec komunizma, drugo pa ustanovitev svoje države.«
Prvi dan sodnega procesa proti četverici, ki je potekal v srbohrvaščini, se je pred stavbo vojaškega sodišča na Roški cesti v Ljubljani zbralo nekaj deset ljudi. Devet dni pozneje, ko se je proces končal, pa jih je bilo pred sodiščem zbranih že več kot 10.000.
Množična mobilizacija podobno mislečih leta 1988 je pospešila demokratizacijo slovenske družbe ter napovedovala začetek skorajšnjega konca tako sistema kot jugoslovanske države. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, maja istega leta pa je bila na podlagi njihovega izida imenovana prva demokratično izvoljena slovenska vlada, ki jo je vodil Demos.
V SDS pod črto tem dogodkom dodajajo: »Lahko smo ponosni na pogum in vero vseh, ki so pred 30 leti prepoznali izjemnost zgodovinskega trenutka, zbrali pogum in zaupali, da je stvari mogoče in jih je tudi treba spremeniti. Zato, da bi nam bilo vsem bolje. Za to so tvegali svojo svobodo. S tem pristnim uporom proti krivicam in zatiranju človekovega dostojanstva se namišljeni borci za enakost, ki pod krinko strpnosti razdvajajo narod in netijo nestrpnost, nikoli ne bodo mogli primerjati.« Kot dodajajo, Slovenija tudi danes potrebuje pogumne in modre voditelje.«
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije je te dni na ogled fotografska razstava Argumentirano in civilizirano/1988, ki jo je muzej pripravil ob 30-letnici afere JBTZ. Fotografije Toneta Stojka, Naceta Bizilja, Edija Šelhausa, Marjana Cigliča in Janeza Bogataja bodo razstavljene do 10. junija.
