Jana Prelec
Naš gost – Jana Prelec
Jože Bartolj
Naša gostja je bila tokrat publicistka, slikarka, ki je imela pri 87. prvo samostojno razstavo in ena najstarejših uporabnic Facebooka pri nas Jana Prelec. Ker je bila oddaja Naš gost na sporedu na veliko soboto je najprej obudila spomine na velikonočne praznike iz njene mladosti … Sicer je bila rojena konec maja 1930 v Ljubljani. Krščena na ime Marija Ivana, klicali pa so jo od rojstva Jana.
Iz porodnišnice je prišla v novo hišo, ki sta jo kot dvojček zidala njen oče Ivan Prelec in njegov rojak Ivan Silvester, oba iz Vipave, primorska begunca. Ob tem nam je povedala tudi zanimivo zgodbo o njenem očetu iz prve svetovne vojne.
Vse življenje že živi v neposredni bližini cerkve sv. Frančiška in je povezana z brati frančiškani. Zato je tudi jasno, zakaj so ji njeno razstavo postavili ravno tam. Že od nekdaj se spominja, da je imela veliko veselje z risanjem, ki je pravzaprav nikoli ni zapustilo.
Klasično gimnazijo je začela obiskovati v času italijanske okupacije. Da bi gimnazijo končala v roku so ji najprej preprečevali okupatorji, kasneje pa še osvoboditelji. Tako se je v šolo lahko spet vpisala šele leta 1946. Sama je povedala, da zato, ker ni bila prave barve. Maturirala je leta 1950 v obleki iz krp ameriških padal in eno številko prevelikimi čevlji, ki jih je dobila od UNRRE.
Zatem se je vpisala na Univerzo, na fakulteto za geologijo, oddelek mineralogija. Tam je diplomirala in se po nekaj letih dela na Geološkem zavodu, zaposlila v Iskri na oddelku za keramiko in elektroniko, kjer je na mestu raziskovalke ostala do upokojitve leta 1990. Takole je sama zapisala:
»Moje delo je bilo mikrostrukturna analiza keramičnih nosilcev najprej pasivnih porcelanskih, kasneje pa že prave elektronske keramike. Delo je bilo zanimivo, me je veselilo in po upokojitvi se mi je posvetilo, da sem se ves čas ukvarjala z likovnimi elementi. To so bile oblike in toni. Oblike kristalov različnih vrst in tudi nekristalizirane gmote. Vsaka vrsta kristalov ali taline se je razlikovala v tonu, od bele do raznih odtenkov sive.«
Ga. Jana se je likovno izobraževala že v petdesetih letih, nadaljevala je s tečaji risanja na Šoli za oblikovanje, pa na javnem skladu za kulturne dejavnosti in pri univerzi za tretje življenjsko obdobje. Takrat je sodelovala tudi pri več skupinskih razstavah. Kot upokojenka se je preizkušala v različnih darovih: likovnem, pesniškem, raziskovalnem. Začela je raziskovati prednike in se vključila v Slovensko rodoslovno društvo. Tukaj se je rodila misel na računalnik. Imela je 75 let in začela je hoditi na osnovne tečaje računalništva. Prvi računalnik je kupila leta 2006. Mentor ji je bolj mimogrede omenil, da obstaja tudi program za slikanje. In tako se je začelo. Večer za večerom je slikala, prav očarana zaradi te možnosti. Dodatno je kupila še digitalni fotoaparat, ki ji omogoča še nove izrazne možnosti. Sama pravi: »Čimbolj se fizično slabšam, tem več mi pomeni računalnik v mnogih ozirih.«
Gostja, ki smo jo povabili pred mikrofon je v marsičem posebna. Priča nam, da ni nikoli prepozno za sanje, ki jih imamo in da se človek lahko izraža na mnogotere načine. Če je le bogat v svoji notranjosti in Jana Prelec to je.
Hvala za njen trud in veselje, ki ga deli tudi z nami in veliko poguma še naprej!
