Padci vrednosti delnic na borzi še niso znanilci gospodarske krize
Slovenija | 14.02.2018, 14:55 Tone Gorjup
„Kapitalizem je na robu propada, socializem, kot naprednejši sistem, pa je vsaj korak pred njim“, je bila popularna šala v gospodarskih krizah v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šala se je nekako umaknila iz zavesti javnosti, saj družbenopolitični delavci v medijih in šolstvu skrbijo, da se reciklira neka fantomska slika socializma kot sistema splošne blaginje. Meni pride šala na misel vsakokrat, ko ti isti družbenopolitični delavci dramatizirajo krizne dogodke v svetovnem gospodarstvu. Nazadnje so to počeli minuli teden, ko so strmoglavili borzni indeksi in se je razpočil balon napihnjenih vrednosti kripto valut.
Menim, da je gonilo takšnega pretiranega dramatiziranja gospodarskih kriz zavest, da so vsi projekti socialnega inženiringa revolucionarjev, ki so želeli v temeljih predrugačiti tržno gospodarstvo, nepovratno diskreditirani. Sodobni družbenopolitični delavci so miselni, včasih pa tudi rodbinski in finančni dediči revolucionarjev. Če je družbeni projekt »očetov« prinesel enakost v revščini, z izjemo za Djilasov novi razred, imajo »sinovi« vsaj malo zadoščenja ob vsaki krizi svetovnega gospodarstva. Tako kot njihovi »očetje« so sposobni dramatizirati konflikte, ki so lastni kapitalizmu, a k sreči, za razliko od »očetov«, ne morejo uveljavljati rešitev, zaradi katerih bi še bolj zaostali, na primer za sosednjo Avstrijo.
Glede mehanizma, zaradi katerega obdobju gospodarske rasti sledi obdobje krize in krčenja gospodarske aktivnosti, si ekonomisti niso povsem enotni. Eden od vzrokov so časovna neskladja v pričakovanjih potrošnikov, lastnikov kapitala in bank. Nekoč so bili cikli krajši in krizna obdobja so si sledila hitreje. Danes so obdobja rasti daljša, saj so se najpomembnejši oblikovalci monetarne in fiskalne politike iz vsake krize tudi nekaj naučili, poleg tega pa so, kot piše The Economist v zapiskih iz Boottonwooda, storitvene dejavnosti, ki danes prispevajo največji delež k BDP in zaposlenosti, bolj odporne na ciklične pritiske kot proizvodnje dejavnosti. Ponudnikom storitev namreč ob povečanem povpraševanju ni potrebno povečati zalog in investirati v takšni meri kot industrijskim obratom. Ob upadu povpraševanja ima storitveni sektor zato manj težav s prilagajanjem novim razmeram.
Zadnje obdobje gospodarske rasti in rasti vrednosti delnic v razvitem zahodnem gospodarstvu traja že od pomladi 2009 in je, takoj za obdobjem med leti 1982-2000, drugo najdaljše. Presenetljivo pa znotraj teh obdobjih v mnogih državah v razvoju in v državah, kjer imajo manj svobodnega gospodarstva kot na zahodu, še vedno beležijo krizne čase. V državah, kjer spoštujejo svobodno podjetniško pobudo, kjer imajo učinkovit pravni sistem, ki ščiti lastnino (in upnike), kjer oblastniki, ki povečajo davčni primež, izgubijo na naslednjih volitvah, lažje in hitreje prebrodijo krizo kot pa v državah, kjer pravni sistem slabo deluje, saj državni uradniki urejajo dogajanje v vseh porah družbenega življenja.
Nedavno je nek propadli slovenski politik nostalgično čivknil, da ob navedbi, da so bila sredstva za kulturo leta 2010 najvišja, ne povedo, da je bila takrat ministrica za kulturo Majda Širca. Večina normalnih držav je na krizo v letih 2008-2009 reagirala z zdravljenjem bančnega sistema, krčenjem vseh proračunskih izdatkov razen investicij, Pahorjeva vlada pa je pripeljala Slovenijo med kandidatke za bankrot.
Zaradi konjunkture na naših najpomembnejših trgih velikega zastoja v gradbeništvu v času krize, ima danes Slovenija visoko gospodarsko rast. Obeta se proračunski presežek, zaposlenost pa je celo nad predkrizno ravnijo. A hkrati ima Slovenija še vedno visok strukturni primanjkljaj, ki se izraža z razliko med proračunskimi prihodki in odhodki, če ne upoštevamo učinkov konjunkture ali recesije. To pomeni, da bomo imeli v primeru manjše rasti ali celo recesije večji proračunski primanjkljaj, kot je to sprejemljivo za majhno članico evro območja.
Nedavni padci vrednosti delnic na borzi še niso znanilci gospodarske krize. A ta bo prišla prej ali slej. Začelo se bo z višjimi obrestnimi merami. Potem bo upadlo povpraševanje na naših glavnih izvoznih trgih. Manj bo prihodka od turizma in izvoznih storitev. Zmanjševalo se bo domače povpraševanje in rasla bo nezaposlenost. Prilivi v proračun se bodo zmanjšali, izdatki pa bodo višji zaradi večjih socialnih transferjev in obresti za dolgove. Kako globoka in dolgotrajna bo kriza pri nas, bo odvisno od tega, koliko se bo do takrat razbohotil javni sektor ter ali bomo imeli zdrave banke ali ne.
Odlašanje s privatizacijo NLB in moč sindikatov v javnem sektorju sta slaba popotnica za slabe čase.
Vir: Časnik.si
