Papež duhovnikom priporočil, naj upoštevajo trenutke tišine pri maši in ne hitijo

Svet | 10.01.2018, 11:33 Marta Jerebič

Papež Frančišek je pri današnji splošni avdienci nadaljeval razmišljanje o sveti maši. Tokrat se je ustavil ob Slavi in glavni mašni prošnji.

Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah in praznikih, razen v adventu in postu. Po njej oziroma, ko Slave ni, takoj po kesanju sledi glavna mašna prošnja. S povabilom ’molimo’ duhovnik povabi vernike, da se zberejo v trenutku tišine, da se zavejo prisotnosti Boga in v svojem srcu oblikujejo namen prisotnosti pri maši. Po papeževih besedah je trenutek tišine namenjen temu, da prisluhnemo drugim glasovom: predvsem glasu srca in Svetega Duha.

»Pred glavno mašno prošnjo nam tišina pomaga, da se v sebi zberemo in premislimo, zakaj smo tam. Zato je pomembno, da prisluhnemo svojemu srcu, da ga potem lahko odpremo Gospodu. Mogoče so za nami naporni, veseli ali žalostni dnevi in želimo to povedati Gospodu, prositi za njegovo pomoč in bližino. Morda imamo bolne družinske člane in prijatelje ali so v težkih preizkušnjah, morda želimo Bogu zaupati prihodnost Cerkve in sveta. Temu služi kratka tišina preden duhovnik, ki zbere prošnje vsakogar, v imenu vseh na glas Bogu izreče glavno mašno prošnjo, s čimer se konča začetni obred. Duhovnikom zelo priporočam, da upoštevajo ta trenutek tišine, naj ne hitijo, saj brez tišine tvegamo, da v duši nismo zbrani.«

Duhovnik glavno mašno prošnjo moli z razprostrtimi rokami. To je drža molivca, ki so jo imeli že kristjani v prvih stoletjih, da bi posnemali Kristusa na križu. V rimskem misalu so molitve jedrnate, a pomensko bogate. Razmišljanje o njih, ne samo pri maši, nam lahko pomaga, da se naučimo, kako se obrniti k Bogu, kaj prositi, katere besede uporabiti. Papež je avdienco sklenil s prošnjo, da bi bogoslužje za vse nas postala prava šola molitve.