Slovensko biti veren je drugače kot italijansko

Slovenci po svetu | 03.01.2018, 11:27 Matjaž Merljak

Za Doberdob velja, da je 'slovenskih fantov grob'. Gre za zadnjo slovensko vas na zahodu, preden se Kras spusti v furlansko nižino. Tam je že 31 let župnik Ambrož Kodelja, ki je bil lani tudi zlatomašnik. Izdaja knjige, piše blog, je velik ljubitelj umetnosti. V času komunizma je bil tudi večkrat kaznovan.

Življenjska pot našega sogovornika se je začel 5. junija leta 1939 pod Sveto Goro, v Zagori pri Plaveh. Božji klic je začutil šele po Kmetijski srednji šoli v Mariboru, ko je že bil predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo na srednji šoli v Ložah pri Vipavi. Novo mašo je imel pri skoraj tridesetih letih, leta 1967.

Nekaj časa je bil nedeljski kaplan v Idriji, nato pa so ga poslali v Grahovo ob Bači. V tistem času je bil večkrat kaznovan. Danes se temu smeje, takrat pa ni bilo lahko. Kaznovan je bil na primer, ker je na cerkev v božičnem času obesil lučke. Sodnik za prekrške mu je dejal, da te motijo strojevodjo vlaka, ki vozi po progi pod cerkvijo, kjer je bil signal. Plačati je moral precej – kolikor je dobil za maše v dveh mesecih. Izredno so ga imeli na piki zaradi razširjanja Družine in Ognjišča. Takrat, pa tudi še danes, si želi, da bi vsaka verna družina brala verski tisk. Še posebej je ta pomemben v zamejstvu.

Nekega dne je k njemu prišel dekan iz Sovodenj g. Komljanec in ga nagovoril, da bi šel za župnika v Števerjan, na drugo stran meje. Šlo za drugačen način življenja. Duhovnik je živel svobodno. Tam je bil tri leta, nato je prišel v Doberdob.

V kraju so slovenski vrtec, šola, banka, gostišče … več kot devetdeset odstotkov župljanov je Slovencev. Nekaj je italijanskih družin, nekaj tudi narodnostno mešanih zakonov. Živijo v simbiozi. Slovenstvo ohranjajo z ljudskim petjem, tudi cerkvenim. V kraju imajo več zborov.

Meja leta 1947 je globoko zarezala v življenje ljudi, ob meji je bilo veliko žrtev, ki so jih pometali v kraška brezna, pa tudi v brezna v Trnovski gozd, celo sežigali. .. Tam je bil povojni zadnji krematorij v Evropi. Sicer pa je vpliv komunizma segal tudi čez mejo.

In kaj pomenijo besed iz naslova? Italijanska vernost je bolj sentimentalna, zunanja, polna praznovanj in kiča. Slovenska vernost pa je bolj duhovna, tudi bolj resna. Že na zunaj slovenski človek izraža drugačno podobo. Je pa način življenja – ki je bil v Italiji bolj ugoden kot v Jugoslaviji – tisti, ki vpliva, da nekateri vere ne čutijo tako globoko, ker se jim zanjo ni bilo treba žrtvovati.

Z ljubeznijo do umetnosti ga je okužil profesor dr. Vojeslav Mole. To se pozna v cerkvi, kjer je na primer na ambonu relief solkanskega kiparja Borisa Kalina, na pročelju je triptih s podobami in slovenskim napisom, zadaj mozaik sv. Cirila in Metoda. Njegov konjiček je bila včasih tudi hoja v hribe, zdaj pa je to pisanje, tudi bloga. Na začetku je imel do dva tisoč bralcev, zdaj jih ima do petinštirideset tisoč. Bralce ima po vsem svetu. Vsaj bežno je tekočem z utripom umetnosti, rad brska po knjigarnah in knjižnicah, koliko zmore redno obiskuje razstave v Ljubljani in Benetkah, gre na koncerte … »To je zame kot molitev. Zame ni molitev samo rožni venec, brevir. Molitev mi je ves dan, vse je prepleteno z njo.«

In zakaj je Doberdob slovenskih fantov grob? V času po prvi svetovni vojni je bilo toliko žrtev, da so bile vse njive pokopališča. Ko sta se oče in brat vrnila iz vojne, je bilo treba saditi krompir. Tega so sadili kar med grobove. Znana pisateljica Suzana Tamaro je to ubesedila takole: »Tukaj živi nenavaden narod, de je preživel, je srkal umrle.«