Na poti do beatifikacije že 22. član Gibanja fokolarov

Slovenija 12. 11. 2017, 12:46 Marjana Debevec

V Castelgandolfu se je v soboto, 11. novembra, uradno začel postopek beatifikacije za Domenica Mangana, ki se je v svojem bogatem življenju posvečal delu v družbi in politiki. Slovesnost je vodil prefekt kongregacije za posvečene kardinal Joao Braz de Aviz. Predsednica Gibanja Fokolarov Maria Voce je ob tem zapisala, da je največji dar, ki ga kot gibanje lahko ponudijo svetu in Cerkvi, ta, da darujejo žive priče evangelija, zrele sadove življenja, ki ga razsvetljuje karizma edinosti. V postopku za beatifikacijo je sicer 22 članov Gibanja fokolarov. Za blaženo pa je že razglašeno mlado dekle Chiara Luce Badano.

Domenico Mangano je v noči, ko je leta 2001 zapuščal ta svet, ponavljal: »Vsak trenutek je dar!«.

Potem ko je otroštvo preživel v Viterbu, je tam spoznal tudi svojo ženo Pio, rodili so se jima trije otroci. Vedno je z vsem srcem deloval na družbenem področju, vendar, kot pravijo, z dušo potopljeno v božansko. Zato je Chiara Lubich lahko zapisala, da je v njem srečala mistika. Ta njegov način delovanja je imel temelje v srečanju z Gibanjem fokolarov leta 1974, ko se je odločil, da se bo pridružil veji volontarijev – Božjih prostovoljcev, ki kot prvi kristjani 20. stoletja živijo zato, da bi Jezusa prinašali in pokazali tam, kjer živijo.

Na Božji klic, naj se daruje, je Domenico odgovoril s pripravljenostjo, zvestobo, predvsem pa z absolutno svobodo vesti je ob njegovi smrti zatrdil njegov prijatelj v gibanju poslanec Tommaso Sorgi, ki ga je takole opisal: »Dejaven državljan, poln idej, zavez in borben laik, ognjen in odločen politik, pristen kristjan, bogat v veri.«

Mesto kot mreža – včasih tudi strgana

Njegov sedež na občini so ljudje imenovali kar Urad za nemogoče primere. Mangano se je namreč osebno posvetil vsakemu človeku in poskušal njegovo težavo rešiti do kraja.

Bil je dejaven v sindikatu, pri Italijanskem združenju za prevoz bolnikov v Lurd, v zaporih in predvsem v politiki. »Mesto je kot mreža«, je večkrat dejal, »ki ima včasih luknje, včasih pa je tudi strgana, ker manjka pogled ljubezni, ker mislimo samo nase! Če bi si vsi prizadevali, da bi njihova dejanja ustvarjala skladnost, bi se ta mreža počasi, počasi utrdila.«

S tem prizadevanjem je deloval v svojem mestu, ki mu med drugim dolguje ustanovitev sistema družinskih domov in kampe za otroke.

Iskati resnico tudi v nasprotnih strankah

Njegova izkušnja in še nekatere so Chiaro Lubich navdihnile, da je leta 1996 ustanovila Politično gibanje za edinost. Njegovo bistvo je bratstvo kot politična kategorija v služenju skupnemu dobremu. Domenico se je z vsemi močni posvetil temu novemu projektu, tako da je začel graditi odnose z vsemi, tudi z ljudmi iz nasprotnih političnih strank in to ne le v Italiji, ampak tudi drugod po svetu. Leta 1999 je skupaj s Chiaro Lubich obiskal tudi slovenski državni zbor in nagovoril skupino naših poslancev. Takrat je o političnem gibanju za edinost med drugim dejal: »Delamo šele prve korake, a se že kažejo znamenja pomladi. Ko se v luči te karizme pogovarjamo s politiki, se spreminjajo tradicionalni politični vzorci, samo pojmovanje strank na vladi in opozicije ter vodenja. Sad dialoga med strankami je iskanje skupnega dobrega. Znati je treba razbrati resnice, ki so tudi v nasprotujočih si skupinah.«

Domenico Mangano je umrl v Viterbu 22. decembra 2001. Leto pred tem so mu namreč odkrili neozdravljiv tumor. Novico je sprejel z zavedanjem, da mora »zaključiti prvo poglavje svojega življenja in ga položiti v Jezusovo usmiljeno srce, da bi začel drugega, povsem novega«.