Papež: Če je tehnično mogoče, še ne pomeni, da je etično sprejemljivo

Svet | 18.11.2017, 13:35 Marjana Debevec

Papež Frančišek je danes nagovoril udeležence plenarnega zasedanja Papeškega sveta za kulturo. Izpostavil je pomembno vlogo znanosti in tehnologije, ki sta res poglobili znanje o naravi in človeku, vendar pa sami po sebi nista dovolj, da bi lahko dali odgovore na vsa vprašanja. Kot je poudaril, kar je tehnično mogoče in izvedljivo, ni zato že tudi etično sprejemljivo.

Človeka postaviti v središče

Udeleženci plenarnega zasedanja so razpravljali na temo Prihodnost človeštva, novi izzivi antropologije. V ospredju so bila tri področja: medicina in genetika – omogočata nam pogledati v najbolj notranjo strukturo človeka in jo celo spreminjati; nevroznanosti – dajejo nam vedno več informacij o človekovih možganih; ter razvoj avtonomnih in mislečih strojev – ki so že del našega vsakdanjega življenja. Kot je dejal papež, vsi ti znanstveni in tehnični razvoji nekatere vodijo v prepričanje, da se nahajamo v posebnem trenutku zgodovine človeštva, skorajda na začetku nove dobe in novega človeškega bitja, ki je boljši od tistega, ki smo ga poznali do sedaj.

Vprašanja, pred katerimi se nahajamo, so po papeževih besedah velika in resna. Delno so jih zastavljali že znanstveno-fantastični filmi in literatura, ki so bili odmev strah in pričakovanj ljudi. »Zato hoče Cerkev, ki pozorno spremlja veselje in upanje, tesnobo in strah ljudi našega časa, človeško osebo in vprašanja, ki se nanjo nanašajo, postaviti v središče svojih premišljevanj,« je zatrdil papež.

Odnos in svoboda

Vprašanje o človeku »Kaj je človek, da se ga spominjaš?« (Ps 8,5) odmeva že na prvih straneh Svetega pisma in je spremljalo vso pot tako Izraela kot Cerkve. Samo Sveto pismo je na to vprašanje ponudilo antropološki odgovor, ki je nakazan že v Prvi Mojzesovi knjigi in ostaja navzoč skozi vse razodetje. Razvija se okoli dveh temeljnih elementov – odnosa in svobode. Odnos se razširi v trojno razsežnost: proti materiji, zemlji in živalim; proti božji transcendenci; in proti ostalim človeškim bitjem. Svoboda se izrazi v avtonomiji in v moralnih izbirah. Kot je pojasnil papež, je ta temeljna zasnova stoletja vodila misel velikega dela človeštva in tudi danes ohranja svojo veljavnost. »A obenem se danes zavedamo, da so velika načela in temeljni koncepti antropologije neredko postavljeni pod vprašaj tudi na osnovi večjega zavedanja kompleksnosti človeškega stanja in zahtevajo nadaljnjo poglobitev,« je zatrdil.

Antropologija je obzorje samorazumevanja, kjer se vsi gibljemo. Prav tako določa naše dojemanje sveta ter eksistencialne in etične izbire. V našem času je pogosto postala fluidno in spreminjajoče se obzorje, glede na družbeno-ekonomske spremembe, premikanje prebivalstva in medkulturna soočenja, a tudi širjenja globalne kulture in predvsem neverjetna odkritja znanosti in tehnike.

Slediti logiki hvaležnosti, ljubezni in služenja

Kako se odzivati na te izzive? Papež dejal, da je najprej treba izraziti zahvalo znanstvenikom za njihovo prizadevanje v prid človeštvu. To spoštovanje znanosti, ki ga nismo vedno znali izraziti, ima svoj zadnji temelj v načrtu Boga, ki nas je izbral pred stvarjenjem sveta in nas določil, da smo njegovi posinovljeni otroci, in ki nam je zaupal skrb za stvarstvo: obdelovati in varovati zemljo. »Ravno zato, ker je človek podoba in podobnost Boga, je iz ljubezni ustvaril svet, mora skrb za celotno stvarstvo slediti logiki hvaležnosti, ljubezni in služenja, ne pa logiki obvladovanja in oblastnosti.«

Posegati po zakladih modrosti

Papež je izpostavil, da sta znanost in tehnologija res poglobila znanje o naravi, predvsem o človeku. A sami po sebi nista dovolj, da bi lahko dali odgovore. Danes se vedno bolj zavedamo, da je nujno posegati po zakladih modrosti, ki jih hranijo verske tradicije, ljudska modrost, literatura in umetnost, ki se globoko dotikajo skrivnosti človeške eksistence, ne da bi pozabili, ampak nasprotno – ponovno odkriti filozofijo in teologijo. Kot je poudaril Frančišek, je treba vzpostaviti bolj celosten in povezovalen pogled in preseči ločitev med dvema kulturama, humanistično-literarno-teološko in znanstveno. Prav tako je treba spodbujati več dialoga med Cerkvijo, verniki in znanstveniki.

Tri osnovna načela

Cerkev s svoje strani ponuja nekatera pomembna načela, da bi podprla ta dialog. Papež je na prvem mestu izpostavil središčnost človeške osebe, ki jo je treba razumeti kot cilj in ne kot sredstvo: »Oseba se mora postaviti v harmoničen odnos s stvarstvom, in sicer ne kot nek tiran nad Božjo dediščino, ampak kot ljubeči varuh Stvarnikovega dela.«

Drugo načelo v ospredje postavlja »univerzalno namembnost dobrin«, kar se nanaša tudi na znanost in tehnologijo. »Znanstveni in tehnološki napredek služi dobremu vsega človeštva, njegove ugodnosti ne morejo biti v korist samo nekaterim.« Na ta način se bomo v prihodnosti izognili novim neenakostim, ki bi slonele na znanju, ter povečanju razlike med bogatimi in revnimi. »Pomembne odločitve o smeri znanstvenega raziskovanja in o vlaganju v njih morajo biti sprejete s strani celotne družbe in narekovane samo s strani pravil trga ali interesov nekaterih,« je poudaril papež.

Ob koncu je spomnil še na tretje načelo, ki ostaja vedno veljavno: »vse, kar je tehnično mogoče in izvedljivo, ni zato že tudi etično sprejemljivo«. Znanost, kakor vsaka druga človeška dejavnost, pozna meje, ki jih je treba spoštovati zaradi dobrega človeštva, in potrebuje »čut za etično odgovornost«. Resnično merilo napredka je namreč, ali teži k dobremu vsakega človeka in celotnega človeka.