Katalonci kot sredstvo
Tudi če si bil navaden turist v Kataloniji in si se naključnemu domačinu predstavil kot Slovenec, si praviloma doživel dve stvari: najprej ti začuda ni bilo treba razlagati, kaj neki je to Slovenija in kje leži, obenem pa si bil deležen posebne naklonjenosti. Našo uspešno osamosvojitveno pot so poznali, a jih ni zavistno grenila, pač pa so jo občudovali. Imeli so nas za vzor in za navdih.
V takihle komentarjih smo vajeni, da se pritožujemo nad apatičnostjo našega povprečnega državljana. Tokrat pa je nenavadno, da je opaziti sorazmerno veliko zanimanja za katalonsko vprašanje. Samo po sebi to seveda ne bi smelo biti čudno, saj je Slovenec, ki je s srcem glasoval za svobodno Slovenijo, od španskega dogajanja nujno vznemirjen. Za razmere, v katerih živimo, pa – kot rečeno – to ni samoumevno.
Odgovor je v prevladujočih medijih. Ti ne delajo velikih zgodb iz slovenskega kriminala, ki se razteza od sistemske kraje, prek spolnega izsiljevanja, do milijardnega pranja denarja. Ob Kataloniji pa so se neverjetno razplamteli. Kako to? Videti je preprosto: falango je sprožil zadnji predsednik zveze komunistov, ki mu slovenska osamosvojitev ni bila prostovoljna oz. intimna izbira, v katalonskem primeru pa je nenadoma postal strašen osamosvojitelj. In za njim horde podanikov – od bruseljske poslanke do zadnjega tomišeljskega filozofa.
Matematičnega dokaza, ki bi prikazal razloge za to nenavadno levičarsko vnemo, seveda nimamo. Vemo pa na eni strani, da je v Sloveniji osamosvojitev s srcem podpirala samo demokratična stran in da so bile v Evropi zaveznice našega osamosvajanja predvsem demokrščanske opcije.
Na drugi strani pa gledamo levičarsko vnemo pri čisto drugačnih poslih, denimo ko je treba z nasilnimi demonstracijami rušiti demokratično slovensko vlado. Ali ko je možnost, da nenadzorovan vdor migrantskih množic ogrozi Evropo.
Zato upravičeno sklepamo, da se pri tej zagnanosti v zvezi s Katalonijo v ozadju skriva kaj sorodnega. Poglejmo. Trenutna španska vlada velja za nagnjeno v desno in podobno tudi nekateri vodilni politiki v Evropski zvezi. Kaj je lepšega, kot ob kratkovidnem španskem predsedniku vlade, ki gre pretepati svoje državljane, namigniti na nasilen Francov režim … Režim torej, ki ga v tej najnovejši različici demokrščanska Merkel in Junker ne obsodita. Takoj vidimo, kam pes taco moli: desni so in zanič, proč z njimi, ne potrebujemo take Evrope! Dovolj je najmanjši odmik od ortodoksnih levičarskih agend, da je razlog za spodkopavanje tu.
Naša bolečina je seveda ta, da ko od velikih krščanskih državnikov, ki so po vojni osnovali Evropo, pogled usmerimo na Rajoya, Merklovo in Junkerja, res vidimo politični liliput, podvržen manj vrednim interesom in politični korektnosti.
Ob vsem tem je zanimivo še nekaj: pri omembah avtokratskega Francovega režima ni nobenega dvoma, da je vreden obsodbe, a vseeno zlepa ne boste zasledili podatka, da se je uveljavil kot odgovor na strašno revolucionarno nasilje. Leta 1937, že globoko v vojni, so španski škofje pisali vsem škofom sveta dolgo obupano pismo, v katerem so med mnogimi drugimi grozotami navedli, da so revolucionarji izropali in porušili 20.000 sakralnih objektov ter mučili in pobili okrog 6.000 samo svetnih duhovnikov.
Kaj torej kaže v Sloveniji povedati glede dogajanja na Iberskem polotoku? Ne bomo omalovaževali krhkosti Evropske zveze. Še manj ozemeljsko celovitost posameznih držav. Slovenci to še posebej boleče občutimo, saj smo zaradi komunizma izgubili južno Koroško, Gorico in Trst z zaledjem in kajkavsko Istro. Zaradi njegovih posledic pa doživljamo nove izgube še z arbitražo. Državna teritorialna integriteta je torej pomembna, a vsekakor ne sega preko pravice narodov, da si življenje uredijo po svojih merah. Isto velja pri tehtanju ustavnih določb na eni strani in plebiscitarnih odločitvah na drugi.
Zato se Slovenec, ki se zavestno prišteva k demokratični strani, ne pusti zmesti. Iz srca, a s pametjo podpira Katalonce. Njegovo veselje ni razbitje Španije, še manj destabilizacija skupne evropske hiše, ne more pa, da ne bi vračal simpatij dostojanstvenim prizadevanjem katalonskega naroda za samostojno življenje.
