Naša gosta: Peter Čare in Peter Ambrož
| 26.09.2017, 22:03 Jure Sešek
V minuli oddaji Naš gost smo gostili Petra Čareta in Petra Ambroža, ki predstavljata četrtino Slovenskega okteta, vrhunske vokalne zasedbe, ki sta ji bila zvesta trideset let. Sta tudi polovica Kvarteta Do, studijska glasova, ki ju slišite v mnogih uspešnicah narodnozabavne in zabavne glasbe. Le dva primera: Avsenikovi „Pri Sedmerih jezerih“ in „Gozdovi v mesečini“ ...
Takole pripovedujejo suhoparni podatki: Peter Ambrož se je rodil v Stražišču pri Kranju 13. maja 1938. V Slovenskem oktetu je pel drugi tenor od 1966 do 1996 in v sezoni 2000/2001. Peter Čare pa se je rodil 10. avgusta 1937 v Ljubljani. V Slovenskem oktetu je pel bas od 1967 do 1996. S svojo polno, temno in barvito nižinsko lego je kmalu postal idol vseh basov v zborih in oktetih na Slovenskem in je zapustil globok vtis povsod, kjer je gostoval ansambel. Njegove nižine so za Slovenski oktet pomenile dodatno vrednost. Prav enaka dejstva bi lahko zapisali tudi o tenorju gospoda Ambroža.
Pogled na letnici rojstva govori, da smo sopevca, „cimra“ na mnogih turnejah po svetu in še danes trdna prijatelja gostili ob osemdesetletnicah. Gospod Čare je praznoval pred meseci, prihodnje leto pa okrogla obletnica ujame tudi gospoda Ambroža.
Veliko skupnega imata, spomini, ki sta jih delila so nas v njuni pripovedi peljali daleč v svet. S Slovenskim oktetom so v tridesetih letih prekrižarili celine, zapeli v najprestižnejših dvoranah glasbeno pomembnih mest. Norveška, Afrika, Združene države Amerike, Japonska, Kitajska … Neskončnega naštevanja bi bili deležni tudi, če bi skušali predstaviti kakšno glasbo vse so nosili s seboj. Peter Ambrož nam je zaupal, da je najbolj užival v petju slovenskih pesmi, pomislil na Švikaršičevo priredbo pesmi „Pojdam v Rute“, njegov basovski kolega pa je občudoval ritem in energijo črnskih duhovnih pesmi. Oba sta se razgovorila tudi, ko sta se spominjala nepozabnih sodelovanj z legendarnim švedskim tenoristom Nicolaiem Geddo.
Ena skupnih točk naših gostov je tudi Kvartet Do, ki je prepeval vzporedno s Slovenskim oktetom. S svojimi izvrstnimi posnetki še danes predstavlja izvrsten primer, vzor zvena moškega štiriglasja. Dotaknili smo se sodelovanja obeh v mnogih zabavnih in narodnozabavnih projektih. Spregovorila sta o spoštovanju dela Slavka Avsenika in Vilka Ovsenika, o Slovenskem oktetu danes, prostem času, zborovski glasbi sodobnih dni in predvsem o časih, ki so ju združili in jima postregli s spomini, ki ne bodo pozabljeni. V en glas zatrjujeta: „Če bi se še enkrat rodil, bi z veseljem prehodil enako pot!“
