Zakonca Martin in Zinka Lorger
Včasih so otroci veliko raje hodili v šolo kot danes
Blaž Lesnik
Novo šolsko leto je tu, v oddaji Naš gost pa smo obujali in zapisovali spomine na šolske čase izpred več desetletij. V Prekorjah pri Celju smo obiskali upokojena učitelja Martina in Zinko Lorger. Letos sta praznovala 70 letnico poroke, njuni učenci pa nosijo krepko več kot osem križev.
Martin Lorger je v Zagorju (danes Zagorje pri Lesičnem, občina Kozje) začel poučevati takoj po vojni, v šolskem letu 1946/1947. V naslednjem letu se mu je, po poroki, pridružila žena Zinka. Zagorska učitelja sta bila do leta 1959, nato sta odšla v Šmartno v Rožni dolini, svojo poklicno pot pa končala na šoli v Vojniku.
92 letnika sta z jasnimi mislimi in natančnim spominom obujala spomine na številna šolska leta. Morda najzanimivejša so bila prva leta takoj po vojni, ko tudi svinčnikov niso imeli dovolj in so jih morali rezati na pol, pisali pa so na "škrniclje". Oba sta se v svoji učiteljski vlogi spopadla s številnimi izzivi, ki jih današnji učitelji ne poznajo več: od tega, da sta prezeble otroke, ki so v trdih zimah prigazili do šole, posušila in nahranila, do kopanja jarkov in elektrifikacije kraja. Vendar pa so, kot pravita, otroci takrat veliko raje hodili v šolo. Tistim, ki zaradi različnih okoliščin (delo na kmetiji ali vremenske razmere) kdaj ni uspelo priti, je bilo zelo hudo, ko so slišali, kaj vse so zamudili. Še vedno z rahlim zadržkom, a z zavedanjem, da so hvala Bogu drugi časi, sta tudi povedala, kako se s seznami tistih učencev, ki jih za božič ni bilo v šolo, nista ukvarjala in da sta obvezni jutranji pozdrav preskočila. "Namesto da bi rekli: za domovino s Titom naprej, sem jih vprašala, kako so kaj spali. Ko so odgovorili, da dobro, smo zapeli kakšno pesmico", se spominja Zinka Lorger. Drugi časi so se kazali tudi v avtoriteti učitelja "Učitelji smo bili spoštovani in ni bilo nikogar, ki bi se povzdigoval, vsi smo sodelovali."
Z nami sta delila spomine na prve šolske ekskurzije, ko sta učence z lojtrnikom ali tovornjakom peljala na Bled, kjer so prvič videli tako veliko jezero, ali v živalski vrt v Zagreb. Pri svojih letih sta še zelo pri močeh, skrbita sama zase: kuhata, urejata, pereta, likata..."Imam teto, ki je bila stara 109 let, mama in oče sta tudi dočakala več kot 90 let, nič nista bila bolna", pravi gospa Zinka, ki meni, da so za to "krivi" geni. "Vozniško sem tudi še dobila, rekli so, da se zanesejo name. Prav tako na moža, ki jo tudi ima. Kaj hočeš drugega?" Gospod Martin pa je v šali na vprašanje o receptu za dolgo življenje dodal: "Čisto preprosto je. Umreti ne smeš!".
