Naš gost: Danilo Čadež

| 18.07.2017, 17:37 Jure Sešek

V sobotni oddaji Naš gost smo gostili tenorista, ki je s svojo bogato pevsko potjo postal eden tistih, ki so z izvrstnimi posnetki, enkratno interpretacijo, žlahtno barvo glasu in iskrenim odnosom do glasbe, oblikovali podobo slovenske vokalne glasbe. Premnogi posnetki Slovenskega okteta so za večno obarvani s srčnim podajanjem izvrstnega pevca.

Takole je zapisano na spletni strani Slovenskega okteta: Danilo Čadež se je rodil 4. julija 1932 v Solkanu. V Slovenskem oktetu je pel od 1966 do 1996, vendar je bil oktetu blizu že leto prej. Po izobrazbi je strokovni učitelj glasbe. V svojem bogatem in pestrem življenju je poklic glasbenega učitelja opravljal takoj po vojni na osemletki Valentina Vodnika v Šiški v Ljubljani, kjer je tudi vodil 100-članski šolski zbor in orkester, nato je prevzel ravnateljstvo glasbene šole v Solkanu (Nova Gorica). Od leta 1969 do upokojitve leta 1992 je bil v službi na RTV Ljubljana (pozneje Slovenija) kot urednik za zborovsko glasbo (njegov nadrejeni je bil pevski kolega v Slovenskem oktetu Božo Grošelj), nato pa je postal odgovorni urednik za zborovske glasbene programe; do leta 2000 je z RTV Slovenija sodeloval še honorarno.

Kot mladenič je pel doma, v Solkanu, nato pa s svojim tenorjem bogatil mnoge pevske zasedbe v Ljubljani in drugod. Akademski študentski oktet, PAZ Vinko Vodopivec, Koroški akademski oktet, pa sodelovanje z narodno zabavnimi ansambli … Vse to je tlakovalo njegovo pot do Slovenskega okteta.

Danilo Čadež je prišel v stik s Slovenskim oktetom že decembra 1965. Slovenski oktet je imel dogovorjen koncert v Solkanu, in sicer v Primorskem dramskem gledališču, ki je imelo svoj sedež prav na Danilovem domu. Uprava Primorskega dramskega gledališča ni poskrbela za ogrevanje. Ker so bili med člani okteta tudi operni solisti, je to povzročilo veliko negodovanje. V takih razmerah koncerta niso hoteli izvesti in so se preprosto obrnili in vrnili v Ljubljano. Če bi nastop bil, bi bil to zadnji koncert Janeza Lipuščka, in to dobesedno na domu njegovega naslednika.

Danilo Čadež je kaj kmalu postal vodilni tenor, podedoval pa je tudi večino solističnih pesmi, ki so postale zaščitni znak Slovenskega okteta, med njimi Nocoj pa, oh, nocoj in Večernij zvon, ki sta dobili Čadežev glas in obraz. Trideset let je občinstvo slišalo njune akorde preoblečene v Čadežev stas in značilno dinamično držo na odru. »K tema dvema bi dodal še Solveigino pesem, ki smo jo mogoče manj izvajali doma, na Norveškem pa je bila obvezna; v tej severni deželi pa smo gostovali devetnajstkrat. Osebno sem se navezal na vse tri pesmi.«

V oddaji je spregovoril o oktetu, družini, svojih spominih, poteh po svetu, navezanosti na Svetogorsko Marijo … Tem, o katerih bi veljalo govoriti s tako izjemnim sogovornikom je veliko preveč za minute, ki so namenjene oddaji Naš gost.