Pedagogika Zavoda ima končni cilj: »Živeti v polnosti in živeti življenje, ki se bo izteklo v večnost.«

Slovenija | 06.07.2017, 18:00 Nataša Ličen

Ko so na Škofijski klasični gimnaziji praznovali letošnji Dan državnosti in zaključek pouka, jim je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor vročil odlikovanje Srebrni red za zasluge za »nadaljevanje dolge in uspešne izobraževalne tradicije ob 25-letnici delovanja«. Odlikovanje je priznanje vsem, ki so v stoletni zgodovini sooblikovali zgodbo Zavoda sv. Stanislava in bogatili slovenski šolski in kulturni prostor. Ob tej priložnosti smo v počitniški Mladoskop povabili direktorja Zavoda in enega od njegovih sodelavcev.

Kam greš?, je geslo naslednjega zavodskega šolskega leta. Razmišljali bodo o pomenu poznavanja smeri, ki ji sledijo. Trudili se bodo razločevati pomembno od navidezno privlačnega, ki nas v resnici oddaljuje od življenja. Iskali bodo stik z resničnim, prvinskim življenjem, pravi direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Roman Globokar: »Živahen, mladosten in ustvarjalni utrip je v Zavodu tudi med počitnicami. Gostili smo že več kot sto mladih pevcev slovenskega otroškega zbora, teden dni za njimi pa je prišla skupina mladih osnovnošolcev na Poletno šolo angleškega jezika. Vseh skupaj nas je na šoli, v času pouka, približno tisoč petsto otrok in mladine ter dvesto petdeset zaposlenih. Posebnost Zavoda je, da različne enote sodelujemo med seboj in imamo skupne projekte. Skozi leto nas povezuje tudi geslo, ob katerem pripravimo različne vsebine. Kljub vsej različnosti, ki sobiva znotraj Zavoda, se čuti skupni duh in povezanost.«

Koordinatorja dejavnosti Marka Weilguny: »Škof Jeglič bi bil nad doseženim gotovo navdušen. Imel je jasno vizijo o Zavodu. Njegova osnovna ideja ostaja ista, mladim omogočiti izobrazbo, ki jim bo omogočila delovanje v sklopu svojega naroda, okolja, in da bodo lahko živeli svojo vero. Temu poslanstvu sledimo še danes. Seveda pa se v času prilagajamo spremembam. Prepoznavni znak Zavoda je gotovo tudi petje, ki je bilo že ob ustanovitvi pomembno. Z devetimi zbori smo gotovo prepoznavni. Akademska odličnost je nekaj, za kar so si prizadevale že prve predvojne generacije profesorjev in jim sledimo tudi danes. Temelji ostajajo isti in tega bi bil škof Jeglič gotovo vesel.«

Dr. Globokar: »Škof Jeglič bi bil verjetno najbolj presenečen, ko bi videl, da je tretjina od vseh mladih v Zavodu deklet. Bil bi ponosen na sadove, ki jih prinašajo naši nekdanji dijaki. V juniju smo imeli dvajsetletnico prve mature obnovljene klasične gimnazije. Prišlo je veliko maturantov, predvsem pa je prišlo veliko njihovih otrok. Samo v enem razredu so jih prešteli več kot 55. To je posebnost naše gimnazije, da se dijaki veliko družijo med seboj, udeležujejo se medsebojnih porok, torej ostajajo prijatelji in s tem ustvarjamo bistveni element, ustvarjamo zdravo družbeno sredino. Skupaj uspemo zbrati ljudi, ki gradijo pozitivno ozračje v naši družbi. Imajo podobne vrednote in želijo zgraditi bolj pošteno, bolj pravično družbo. Dajo vse od sebe. Naš cilj je še vedno omogočiti celostno rast, na intelektualnem, duhovnem, čustvenem in socialnem področju, da bi skupaj lahko ustvarjali boljši svet.«

Vedno je eno od glavnih vprašanj duhovni poklici

Dr. Globokar: »Že v času škofa Jegliča so bili razočarani, ker ni bilo več duhovnih poklicev. Tudi danes marsikdo pričakuje več. Na tem področju lahko rečem tudi, da je 45 nekdanjih dijakov ali že ali pa se še pripravljajo za vstop v duhovni poklic. Vsako leto dva do trije od naših dijakov izberejo posvečeno pot življenja. Nekaj je. Tudi na tem področju skušamo predvsem z zgledom prebuditi v tistih mladih, ki jih Gospod kliče, da odgovorijo klicu. Se pa zavedam, da je vsak poklic po svoje duhovni poklic. Pomembno je sodelovati z Gospodom v širjenju življenja in evangelija. Naši dijaki se za zakon in družino odločajo bistveno prej kot povprečen Slovenec. Tudi to, odgovorno zakonsko življenje, odprtost za otroke ter sodelovanje v župnijah, je duhovni poklic. Naši dijaki so dejavni župnijski sodelavci, v veliko župnijah najožji sodelavci župnika, duhovnika in s tem tudi živijo duhovno poslanstvo. To so neke poti, ki jih obira Gospod, da se njegov evangelij širi naprej.«

Marko: »V lanskem letu smo po dvajsetih generacijah izvedli obsežno raziskavo, uspeli smo pridobiti skoraj 3000 elektronskih naslovov. Dobili smo izjemen odziv. Skoraj polovica jih je na anketna vprašanja odgovorila v celoti. Med stvarmi, ki so nas zanimale, je bil tudi način življenja, vprašali smo jih, poleg seveda zavodskih tematik tudi, kako imajo urejeno zaposlitev, svoje zasebno življenje in podobno. Ugotovili smo, da imajo več otrok, oziroma imajo jih prej, tudi poročajo se pogosteje in prej. To je nekaj, kar nas je zelo razveselilo.«

Dr. Globokar: »Dijake smo v anketi vprašali tudi, če so zadovoljni s svojim življenjem in večina je odgovorila pritrdilno. To pa je nekaj. Saj ne, da si za to pripisujemo zasluge, en del pa smo gotovo naredili zato, da je tisto, kar je bilo vsajeno v družini, tu v našem okolju lahko zorelo. To pozitivno naravnanost želimo, da bi prenesli naprej v svoje življenje. Se pa sprašujemo, kaj lahko naredimo še več, kje smo morda še vedno preveč šablonski, omejeni in podobno. To je naš izziv. Vizija našega Zavoda ni v tem, da bi učence in dijake pripravljali na neko življenje v zaprtem krogu, ampak da bi v dialogu s svetom soustvarjali pogoje za boljše življenje. Prepričani smo, da gremo v to smer.«