Sloni | (foto: Izidor Šček)
Osmi dan romanja po Indiji: Iz Džajpura do New Delhija
Dogodki | Robert Božič
Osmi dan našega romarskega potovanja po Indiji, na nedeljo, smo se zbudili v Džajpuru, prestolnici indijske zvezne države Radžastan. Če smo v preteklih dneh spoznavali predvsem duhovni obraz Indije, smo tokrat stopili v svet kraljev, mogočnih trdnjav, draguljev, pisanih turbanov in neverjetnih zgodb. Kot se za Indijo spodobi, nas je ob skoraj sklepu dneva pričakalo še lepo presenečenje.
Gospodov dan smo začeli tam, kjer se naše romanje iz dneva v dan umiri in dobi svoj najgloblji smisel, pri sveti maši. Zbrali smo se v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija, ki deluje v sklopu ene najuglednejših katoliških šol v v mestu, v katerem se prepletajo različne vere, kulture in življenjski slogi. Lepo je bilo začeti z evharistijo in mislijo na svetnika, ki je velik del svojega življenja posvetil oznanjevanju evangelija v Aziji.
Dźajpur, mesto, v katerem se zgodovina sprehaja po ravnih ulicah.
Dzzžje res nekaj posebnega že na prvi pogled. Leta 1727 ga je ustanovil maharadža Sawai Jai Singh II. in velja za eno prvih načrtno urbanistično zasnovanih mest v Indiji. Za razliko od številnih indijskih mest, kjer se zdi, da so ulice nastajale po navdihu trenutka, so tukaj široke ceste, pravilni mestni bloki in vzporedne ulice del premišljenega načrta. Pravijo mu tudi “rožnato mesto”, saj so številne stavbe starega mestnega jedra obarvane v značilne rožnate odtenke.
Radžastan je po velikosti primerljiv z Nemčijo, v njem pa živi približno 80 milijonov ljudi. Leži na severozahodu Indije in je dežela velikih nasprotij: na zahodu ga zaznamuje puščava Thar, proti vzhodu pa se razprostirajo rodovitnejša območja. Pomembno naravno mejo predstavlja gorovje Aravali, eno najstarejših gorstev na indfijski podcelini.
A Radžastan je predvsem dežela kraljev. Že njegovo ime spominja na kraljestva, maharadže in nekdanjo mogočno zgodovino. Nekoč so temu območju pravili Radžputana, kar pomeni dežela kraljevih sinov. Tu so živeli in vladali radžputski klani, znani po svoji bojevniški tradiciji, ponosu in časti. In če si Radžastan predstavljamo kot Indijo iz starih zgodb, si ga težko predstavljamo brez slonov, razkošnih palač, dragih kamnov, pisanih turbanov in mogočnih brkov. Nekaj tega smo danes lahko videli tudi na lastne oči.
Prva postaja mestnega raziskovanja je bila znamenita Palača vetrov, Hawa Mahal. Njeno pročelje je ena najbolj prepoznavnih podob Indije. Petnadstropna stavba iz leta 1799 ima kar 953 majhnih oken, skozi katera je lahko krožil zrak, hkrati pa so dvorne dame skoznje skrite opazovale dogajanje na ulici. Od tod tudi ime palače.
Ob njej se razprostira živahna tržnica. Tam trgovci ponujajo vse mogoče, od pisanih tkanin in spominkov do nakita. Nekateri so pravi jezikovni poligloti – menda jih je med njimi kar nekaj, ki se sporazumevajo v dvanajstih jezikih.
Obiska bJantar Mantar, izjemen astronomski observatorij, ki ga je dal zgraditi isti maharadža. V njem najdemo velikanske kamnite in zidane astronomske naprave, med njimi tudi izjemno natančne sončne ure. Na prvi pogled so videti kot nenavadne skulpture, v resnici pa gre za premišljene znanstvene instrumente, s katerimi so nekoč merili čas, spremljali gibanje nebesnih teles in napovedovali astronomske pojave. Indija ni bila le dežela kraljev in bojevnikov, ampak tudi znanja, matematike in astronomije.
Amber, kamnita priča kraljevske veličine
Tednjava Amber, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od središča Džajpura, je ena največjih in najlepših zgodovinskih znamenitosti Radžastana. Že od daleč nas je prevzela njena mogočna podoba. Obzidje kot Kitajski zid, mogočna osrednja palača, ki stoji na vzpetini nad jezerom Maota, množica obiskovalcev, ogromno trgovcev in res zelo živahen utrip. Človek ob pogledu na utrdvo hitro razume, zakaj so bile tovrstne stavbe tako pomembne za obrambo nekdanjih kraljestev.
Trdnjava je bila zgrajena konec 16. stoletja in je bila nekoč sedež radžputskih vladarjev. Za njenimi mogočnimi vrati se skrivajo palače, dvorišča, razkošni prostori, marmornati okraski in znamenita zrcalna dvorana, v kateri se svetloba odbija od tisočerih drobnih ogledal. Če bi se v takšnem prostoru nekoč znova znašel maharadža, bi se mu najbrž zdelo povsem samoumevno, da je svet še vedno ustvarjen predvsem za njegovo udobje.
Po kraljevskem razkošju je sledil obisk brusilnice diamantov in dragih kamnov. Spoznali smo, kako surove kamne obdelujejo, brusijo in polirajo, da iz njih nastanejo bleščeči dragulji. Indija ima dolgo tradicijo trgovine z dragimi kamni in njihove obdelave. Ob pogledu na drobne, natančne gibe mojstrov človek spozna, koliko potrpežljivosti, znanja in spretnosti je potrebnih, da nekaj, kar je sprva videti kot navaden kamen, postane dragocen okras. Pa tudi to, da se za bleščavo, ki jo občudujemo v izložbah, skriva precej več dela, kot si predstavljamo.
Opičji tempelj in srečanje, ki ga nismo pričakovali
Sledil je ogled, o katerem bomo verjetno še dolgo pripovedovali. Spustili smo se v dolino Galtaji, do znamenitega Opičjega templja, Gre za starodavni tempeljski kompleks v ozki dolini gorovja Aravali, zgrajen okoli naravnih izvirov in svetih vodnih bazenov. Kraj je znan po številnih opicah, ki pa so se danes umaknile zanje pretiranemu hrupu, gneči ..,
Tempelj smo obiskali na dan, ko ko se je v njem zbrala res velika množica vernikov iz ljudstva, ki živi na območju Radžastana. Prizori so bili neverjetni. Ljudje so prihajali v družinah, na glavah so nosili velike košare z darovi, se družili, molili in sodelovali pri obredih. Povsod je bilo živahno. Slišali so se vzkliki, pokanje petard in ognjemeti, ljudje so prihajali in odhajali, otroci so tekali med odraslimi, družine pa so skupaj preživljale praznični dan.
Pretresljiv je bil pogled na romarje, ki so se na poseben način v lepih sarijih in oblekah po kolenih bližali templju. Zahvala je vela iz velikih košar s sadjem in zelenjavo, dobrotami, ki so jih nosili bogovom v blagoslov. Nekaj koščkov pustijo pri oltarju, ostalo pa ponesejo med družino, prijatelje, med romarje, ki jih je bilo res nepregledno veliko. Glasna glasba, molitev, pogovor, petje, ognjemeti, pokanje močnih petard … Staro, mlado, pisano. Ni čudno, da so se opice umaknile na mirne vrhove v okolici.
Indija je verjetno prav v takšnih trenutkih najbolj nepredvidljiva. Prideš v tempelj, odideš pa z nepozabnim srečanjem z ljudmi, njihovimi običaji in vero. In seveda z nekaj vprašanji več, kot si jih imel pred obiskom.
Proti Delhijuz Radžastanom v spominu
Čakala nas je še pot proti New Delhiju. Za nami je dan, v katerem smo prehodili stoletja indijske zgodovine: od kraljev in njihovih palač do astronomov, od mogočnih trdnjav do mojstrov dragih kamnov, od načrtovanih mestnih ulic do živahnega verskega praznovanja. Neverjetno.
Vabljeni!



